Razvoj makedonske kulture
Most umetnosti nad Vardarjem
Skopje je namreč v zadnjih štirih letih krepko spremenilo svoj videz, temu pa je botroval projekt Skopje 2014, ki ga je zasnovala makedonska vlada in ga prvič uradno prestavila v začetku leta 2010. Gre predvsem za spremenjeno podobo mestnega središča, ki vključuje izgradnjo številnih novih objektov: triumfalna vrata, tri nove muzeje, ki so postavljeni v neposredno bližino Kamenega mostu in osrednjega mestnega trga; arheološki muzej, muzej makedonskega boja za neodvisnost (z več kot stotimi voščenimi figurami) in muzej žrtev holokavsta, cerkve, narodno gledališče (po načrtih starega narodnega gledališča, zrušenega v potresu leta 1963), filharmonijo, objekte, v katerih bodo delovale pomembne državne institucije, večnadstropne parkirne hiše, mostove, vodomete, restavracije v obliki galej na Vardarju, panoramsko kolo in še kaj. Projekt v radiju kilometra in pol od centra mesta vključuje tudi postavitev več kot petdesetih kipov, ki upodabljajo zgodovinske osebnosti, predvsem vladarje in borce za makedonsko samostojnost in neodvisnost iz različnih obdobij, med katerimi osrednje mesto na trgu Makedonija zavzema veličasten dvaindvajsetmetrski kip, v izogib sporu z južnimi sosedi poimenovan Bojevnik na konju, dejansko pa upodablja Aleksandra Velikega na vzpenjajočem se konju Bukefalu. Ambiciozno zastavljeni projekt pa ne predvideva le izgradnje novih objektov, temveč tudi obnovo nekaterih obstoječih, prekrivanje stavb v mestnem središču z novimi fasadami in dekoracijo mostov v nekakšnem neoklasicističnem slogu, s čimer se zakriva in počasi briše nekdanja podoba mesta, predvsem arhitektura, ki je, tudi v duhu svetovne avantgardne arhitekture, zrasla v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, torej v obdobju socializma, in ki je pomembno prispevala k identiteti mesta.
Medtem ko je del makedonske javnosti očaran nad novo podobo svoje prestolnice, pa je drugi del izrazito kritičen, neredko tudi jedko posmehljiv. Podobno reagirajo tuji obiskovalci mesta, saj te ogled mestnega središča težko pusti ravnodušnega. Zdi se kot nekakšna tridimenzionalna enciklopedija z izbranimi gesli, ki naj bi osvetlila predvsem pomembnejše izseke iz zgodovine te dežele. Kritikov ne motijo le nepreglednost in improvizacije pri izvedbi projekta in vrtoglavi finančni zalogaj, pač pa mu očitajo tudi neokusnost in nefunkcionalnost. Organiziranih je bilo kar nekaj akcij in protestov, vendar kaže, da bo vladna zamisel, sicer nekajkrat modificirana, izpeljana do konca.
Kritike in spodrsljaji
Od uradne najave projekta do danes so bili objavljeni številni polemični članki, intervjuji, študije tako makedonskih kot tujih avtorjev, od katerih bom omenila le eno. Arheolog Nikos Čausidis, profesor na Filozofski fakulteti Univerze Sv. Ciril in Metod v Skopju, je lani v samozaložbi objavil knjigo Projekt Skopje 2014, skice za nadaljnjo raziskavo, v kateri odpira zgodovinski, socioarhitekturni in semiotično-psihoanalitični pogled na posledice uresničitve projekta. Arhitekturni slog v okviru tega projekta poimenuje sodobni eklektični psevdoklasični anahronizem, saj naj bi šlo v bistvu za arhitekturo, ki temelji na sodobnih strukturnih in tehnoloških rešitvah, pri kateri so elementi klasične arhitekture (s čimer misli na evropsko arhitekturo, ki temelji na antični gradbeni tradiciji) uporabljeni bolj dekorativno kot kaj drugega. Čausidis med drugim problematizira spreminjanje fasad prepoznavnih starejših objektov, vrezanih v spomin in srce meščanov, saj se s tem, podobno kot po plastični operaciji, spreminja obraz mesta, čemur zagotovo sledi pozaba dela njegove zgodovine, s tem pa tudi sprememba njegove identitete. Avtor se, podobno kot mnogi drugi, sprašuje, ali za tem projektom morda tiči zavestno ali podzavestno nagibanje k brisanju zgodovine tega mesta in spreminjanju odnosa njegovih prebivalcev do nje ali pa gre le za dobronamerno prepričanje, da bo makedonska prestolnica postala lepša in boljša, če bo imela videz klasičnega evropskega mesta z dolgo tradicijo.
Nekdaj prepoznavne stavbe pa se ne prekrivajo le z nanašanjem novih fasad, pač pa tudi z gradnjo impozantnih novih objektov, kar je morda najbolj vidno na levem bregu Vardarja, med Kamenim mostom, vsaj pred začetkom projekta eno največjih znamenitosti mesta, in mostom Svoboda. Na ta način je sprehajalcu po nabrežjih Vardarja denimo skoraj popolnoma zakrit pogled na zanimivo modernistično stavbo makedonskega narodnega gledališča (MNT). V okviru projekta Skopje 2014 sta na tem mestu zrasla še dva popolnoma nova mosta za pešce, Oko in Most umetnosti.
Na mostu Oko, ki je skoraj tik ob Kamenem mostu in vodi proti veličastnemu pročelju novega arheološkega muzeja, je postavljenih kakih trideset kipov, ki upodabljajo v glavnem vladarje iz različnih zgodovinskih obdobij, iz katerih so bili najdeni arheološki ostanki na ozemlju Makedonije. Most umetnosti pa povezuje mestno nakupovalno središče (GTC) z visoko, na novo zgrajeno krožno stavbo javnega tožilstva in finančne policije. Ta stavba namreč zakriva omenjeni MNT, glasbeno in baletno šolo ter galerijo, torej nekakšen kulturni center, v katerega bi bilo smiselno stopiti z mostu s takšnim imenom.
Neumetniški kipi umetnikov
Most umetnosti sta idejno zasnovala Viktorija Mangarovska in Kosta Mangarovski. Dolg je triinosemdeset metrov, širok pa dobrih devet metrov oziroma celo dvanajst na sredini. Na njem je z vsake strani postavljenih po štirinajst dvometrskih kipov, v razširjenem delu pa stoji trimetrski kip, ki upodablja brata Miladinova, narodna preroditelja, ki sta leta 1861 objavila zajeten zbornik ljudskih pesmi, eno najpomembnejših knjig v zgodovini makedonske književnosti, Konstantin Miladinov pa je v makedonsko literarno zgodovino zapisan tudi kot prvi lirik. Dobra polovica kipov na mostu upodablja utemeljitelje makedonske književnosti in druge (tudi mladinske) avtorje, pomembne za nacionalni književni kanon, med njimi je tudi nekaj pisateljev in pesnikov albanske narodnosti. Ostali kipi upodabljajo likovne umetnike (Lazar Ličenoski, Dimitar Kondovski, Petar Mazev, Dimitar Pandilov), skladatelje (Vlastimir Nikolovski, Trajko Prokopiev, Todor Skalovski, Stefan Gajdov), dva gledališka in filmska igralca (Risto Šiškov in Petre Prličko) in znanega pop pevca Tošeta Proeskega. Vsi kipi so postavljeni na enake podstavke, ki so vstavljeni v ograjo, na podstavke pa so pritrjene ovalne ploščice z imeni umetnikov v cirilici in latinici, letnice rojstva in smrti ter poklic (npr. pesnik, slikar, skladatelj, pevec …) v makedonščini in angleščini. Most je ponoči osvetljen s tremi vrstami svetilk.
Zdi se, da so umetniki na tem mostu upodobljeni precej realistično, kot bi njihovi kipi nastajali le na podlagi fotografij, brez kakšnih posebno domiselnih umetniških intervencij. Iz predmetov, ki jih držijo v rokah, v večini primerov lahko razberemo tudi njihov umetniški poklic: slikarji držijo čopiče in/ali palete, skladatelji dirigentske paličice, pisatelji knjige, Proeski pa mikrofon. O upodobitvi umetnikov na mostu profesor Čausidis v zgoraj omenjeni knjigi piše, da čeprav upodabljajo največje nacionalne umetnike, sami nimajo skoraj nobene umetniške vrednosti. Kljub temu bi lahko rekli, da so kipi umetnikov vsaj majcena protiutež kovinski vojski vladarjev, revolucionarjev in drugih osebnosti, ki so krojile makedonsko zgodovino in zdaj strmijo v mimoidoče po vsem mestu, in da ta most na neki način poudarja vlogo umetnosti v družbi, pa čeprav se razpenja med nakupovalnim središčem in javnim tožilstvom.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014