Mlade rime
Šest nastopajočih je imelo na voljo vsak po osem minut, tokrat izjemoma manj, ker je bil v prireditvenem prostoru že po dobri uri predviden koncert, je povedal prireditelj. Pesniki in pesnice so se hitro izmenjavali, nekateri so brali gladko in glasno, drugi zatikajoče se in zadihano, nekateri so listali po beležnicah, na katere strani so v navdihu trenutka izlivali besedne impresije in med njimi tudi po trenutnem navdihu izbirali, kaj bodo prebrali, drugi so se temeljiteje pripravili in brali računalniške printe. Enako raznolika kot oni sami je bila njihova poezija: od pubertetniškega hrepenenja in črnogledih občutenj nerazumljenosti, proti čemur se mnogi borijo s pesnjenjem, do močne izraznosti in bogatega besedišča, ki sta obetala, da to ni njihov zadnji nastop in da se bodo morebiti v bližnji prihodnosti mogli postaviti ob bok posebnim gostom Mladih rim – že uveljavljenim pesnicam in pesnikom z izdanimi zbirkami, ki vsakič zaključijo večer z branjem poezije, ki je že bila prepoznana za kakovostno tudi s strani kakšnega urednika. Tokrat je bil tak gost Primož Repar (Stanja darežljivosti, 2009; Po žerjavici: izbrane pesmi, 2006; Gozdovi, ikone, 2004; Alkimija srčnega utripa, 1998 …), ki je prebral nekaj pesmi iz cikla Dnevnik darežljivosti, posvečenih pokojnemu filozofu in dobremu prijatelju Miklavžu Ocepku.
Mlade rime niso pesniško gibanje, pesniški izraz nastopajočih – v šestih letih je bilo vseh 280 – je preveč raznolik, da bi se ga dalo spraviti pod en sam dežnik, je povedal Dejan Koban. S pesniško kolegico Veroniko Dintinjana sta vodenje Mladih rim prevzela januarja 2006, potem ko sta Slovenijo zapustila španska prostovoljca in študenta na izmenjavi Jacob in Carmen, ki sta se take promocije mladih poetov domislila prva. In s tem za las prehitela Dejana in Veroniko, ki sta le nekaj mesecev prej ustanovila KUD Kentaver, v okviru katerega sta se s prijatelji pogovarjala o nekakšni podobni prireditvi. Ko sta zagledala letake in plakate za Mlade rime, sta si rekla Ah, presneto!, se spominja Veronika, potem pa sta vodenje, s posredovanjem Rade Kikelj, kmalu prevzela v svoje roke. Veronika in Dejan, letnik 1977 in 1979, sta seveda tudi sama pesnika, ona, diplomantka medicinske fakultete na specializaciji, je izdala z nagrado za prvenec nagrajeno pesniško zbirko Rumeno gori grm forzicij (2008), on, montažer na TV Slovenija, je natisnil svoje pesmi v zbirki Metulji pod tlakom (2008).
Mlade rime ne pomenijo, da morajo biti pesniki, ki prihajajo brat svojo poezijo, mladi po letnici rojstva, poudarjata Veronika in Dejan, pridevnik »mlad« da se nanaša na svežino pesmi, na neodkritost in neobjavljenost. Za letnico rojstva nastopajočih pravzaprav niti ne izvesta, saj za prijavo zadostuje želja, izražena v elektronski pošti in poslana na kentaver@gmail.com. Med prijavljenimi ne izvajata nikakršne selekcije, niti ne bereta ali uredniško predelujeta njihove poezije, edino pravilo, ki velja, je »Kdor prej pride, prej melje«. Prijavljenih pa je zadnje čase čedalje več in si lahko zaloge mladih, še neodkritih poetov, naredita tudi za naslednji večer Mladih rim, ne le za onega v tekočem mesecu. Dejan se še spominja začetkov, ko je na izust vsakomur zrecitiral, kaj so Mlade rime – kajti poznal jih ni skoraj nihče. Danes mu tega ni več treba; za sosednjo mizo sedeči mladenič res ne bi mogel izbrati boljšega trenutka, da se je vključil v pogovor, katerega drobci so se obregnili ob njegova ušesa: »A, Mlade rime? Poznam, moja punca je brala na njih!« Potem je mimo prineslo še Ifigenijo Simonović, ki se je prisrčno pozdravila z obema idejnima vodjema pesniških večerov in smeje se obljubila, da rade volje pride v goste še kdaj. In se odsmejala naprej, nekam proti Nuku.
Enkrat je že prišla brat v Menzo, sta razložila Veronika in Dejan, nasploh je bilo teh posebnih gostov v šestih letih že toliko, da se zdi, da bosta počasi izsušila bazen priznanih slovenskih pesnikov. Vabila ni zavrnil nihče, razen iz tehtnih, denimo zdravstvenih razlogov, doda Veronika. Prav zato, ker uveljavljenih in obče prepoznavnih slovenskih pesnikov tako rekoč zmanjkuje, razmišljata, da bi na Mladih rimah uvedla novost: nastope tistih, ki so začeli v Menzi in se zdaj počasi, s tu in tam kakšno objavo ter obetom pesniške zbirke, prebijajo v ospredje. Velikokrat jima je toplo pri srcu, ko v kakšni literarni reviji pod objavljenimi stihi prebereta ime človeka, ki je nastopil na Mladih rimah – in to priobčil med odmevnejšimi dosežki v svojem življenjepisu.
Poleg prepoznavnosti, ki pride z leti, je za Mlade rime značilna tudi vse večja utečenost. V Menzi, ki sta jo kot prireditveni prostor tudi nekako podedovala, se je oblikovala nekakšna stalna ekipa, od točajke do osvetljevalcev in toncev, ki radi prisluhnejo poeziji. Stalna je do neke mere tudi publika, vsekakor pa se splošnemu razpoloženju priličijo tudi prišleki: »Imamo zelo kulturno publiko,« pravi Dejan, nikoli še niso nikogar izžvižgali, le kdaj morda komu manj ognjevito ploskali. Nemirne in tiste, ki bi hoteli glasno komentirati, pa ostali opozorijo in jih po potrebi pošljejo čez vrata. Če se hoče kdo pomenkovati ob pivu, naj gre to za poldrugo uro, kolikor ponavadi traja večer Mladih rim, počet ven, pripomni Veronika. V Menzo je že zaneslo tudi tako ugledne goste, kot sta kulturna ministrica in ljubljanski župan. Mestu in državi se imajo Mlade rime zahvaliti tudi za drobno podporo: v Menzi na Metelkovi imajo prostor, ki bi ga sicer morali plačati, a Javni sklad za kulturne dejavnosti odrine nekaj za redne večere Mladih rim, junijski festival pa podpre Javna agencija za knjigo. Mlade rime tudi gostujejo – pridejo, kamor jih povabijo, in mlada poezija se je razlegala že v Mariboru, Novi Gorici, Kopru, Ribnici, Tržiču, Trstu in Celovcu. V vsakem od krajev se na oder povzpne tudi kakšen domačin, tako da Mlade rime nikakor niso fenomen, omejen samo na Ljubljano.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011