Medijska enačba z mnogo neznankami
McDonald’s, v Sarajevu od julija,« piše na rdečih obcestnih tablah z zlatima lokoma, nad katerima se je v razgledanih in ozaveščenih družbah že vsaj desetletje edinole spodobno zmrdovati. Od julija je v Sarajevu – s signalom, sicer pa že nekaj mesecev prej – tudi Al Džazira Balkan. Niti ta v nekaterih krogih ne uživa najboljšega imidža. Razprave, ali jo obravnavati kot svetilnik svobode v arabskem svetu, kot objektivnejšo alternativo CNN, ki se po slovesu tako in tako približuje ameriški verigi hitre prehrane, kot dobro naoljeni in potihem delujoči propagandni stroj naftne šejkokracije v micenem emiratu Katar ali kar kot medijsko izpostavo Al Kaide, se utegnejo sprevreči v neskončne in nesklepčne, ne glede na to, kako razgledano in ozaveščeno je omizje. In kje je mogoče priti resnici bliže kot v Dohi, glavnem mestu Katarja, kjer je generalni štab arabske in od leta 2006 tudi angleške Al Džazire?
Trdnjava v Dohi
Raba izraza »generalni štab« namesto bolj nevtralnega »sedež« se morda zdi žaljiva in tendenciozna, ker namiguje na vojaški ustroj medijske organizacije in bojevniški podobno pokornost zaposlenih, a po dveh zaporednih poskusih prodreti v Katar in dveh zavrnjenih prošnjah za vizo bi bilo morda celo ustrezneje napisati »trdnjava« Al Džazira. Žal mi je, rad bi vam priskočil na pomoč v katerikoli drugi situaciji razen v tem primeru, je ljubeznivo, a zelo nedvoumno odgovoril predstavnik za stike z javnostjo Al Jazeere English, ko je prejel elektronsko pošto s pojasnilom, zakaj novinarke Pogledov ne bo na dogovorjeni obisk konec junija v Doho. Še prej se je opravičil, češ da ne more napisati garantnega pisma, ki bi morebiti z večjo verjetnostjo odprlo trdno zapahnjena vrata državice v Perzijskem zalivu: ne, ne bo šlo, saj bi to pomenilo, da prevzemamo vso odgovornost v zvezi z vami med vašim bivanjem v Katarju.
Notranjemu ministrstvu, ne katarskemu ne kateremu koli drugemu, seveda ni treba pojasnjevati, zakaj je nekomu zavrnilo vstop v državo. Vseeno pa taka vest vsakogar, ki je vajen brzeti znotraj schengenskega prostora, ne da bi mu bilo sploh treba izvleči potni list, malce vznejevolji. In ga pozneje napelje k razmišljanju, da je administracija v državi, ki mu je (po vsej verjetnosti) zgolj zaradi resnicoljubnosti pri izpolnjevanju prošnje za vizo, kamor je po sili razmer v rubriko poklic vpisal »novinar«, že vnaprej odrekla nekajdnevno gostoljubje, res nekam – posebna. Robert Ménard, nekdanji generalni sekretar in soustanovitelj Novinarjev brez meja (Reporters Sans Frontières), se je o katarski birokraciji izrazil mnogo manj spoštljivo, a do tega ima spričo svojega skoraj polletnega seznanjanja s posebnostmi (beri muhavostmi) tamkajšnje ureditve absolutno pravico. Svoboda medijev v Katarju? V Katarju ni svobode medijev, bi se glasil najkrajši povzetek intervjuja z njim. Toda Katar ni enako Al Džazira (čeprav je Al Džazira malone državna korporacija in najbolje prodajani katarski izvozni artikel – z izjemo nafte, seveda) in posploševanje v tej smeri bi se hitro sesulo, saj bi bilo zgrajeno na trhlih temeljih. Al Džazira v resnici je objektivna in neodvisna, ker se odgovorni zavedajo, da je mogoče le s takim pristopom preglasiti kakofonijo televizij iz soseščine, ki so povečini podporni steber domačim diktaturam in se njihove informativne oddaje ne razlikujejo preveč od dnevnikov za časa rajnke Juge, kjer je bil čas, namenjen maršalu Titu in hvalospevom njegovemu vizionarstvu pri navezovanju zunanjepolitičnih stikov, odmerjen v neskončnost.
A tudi pri Al Džaziri bi se objektivnost in neodvisnost, če bi trčili ob interese katarske zunanje politike, kaj hitro skrhali. Katarska televizija si je pripela nemalo medalj med poročanjem o t. i. arabski pomladi, vendarle pa velja poudariti, da njena vloga tu ni bila povsem transparentna. Zakaj so toliko časa čakali, preden so začeli prenašati posnetke demonstracij v Siriji, spopadov na ulicah Maname v Bahrajnu, se sprašujejo poznavalci. Najbolj zanesljiv lakmusov papir novinarske objektivnosti Al Džazire bi gotovo bilo vrenje v Katarju, enako potrebnem demokratičnih sprememb kot večina držav v sosedstvu. Toda zapisati kaj takega je naravnost bogokletno, subverzivno, pa tudi nesmiselno, kajti čakanje na prevrat v Katarju bi bilo predolgo. Se pa ponuja bližnjica: preverjati, koliko resnice je v visokoletečih besedah o Al Džazirini objektivnosti na (tako rekoč) domačih tleh, na Balkanu.
Bolje malce pozneje, a v vsem sijaju
Napovedani prihod Al Džazire na Balkan je odmeval, vse odkar je katarska TV-mreža lansko jesen odkupila studio in frekvence nekdanje TV 99 v Sarajevu. Kot nalašč so se udomili v t. i. BBI centru, nakupovalnem središču na mestu nekdanje veleblagovnice Sarajka, o katerem krožijo najrazličnejše govorice: da sega lastniška hobotnica BBI (Bosna Bank International; banka, ki posluje po zapovedih islamskega bančništva) vse do Savdske Arabije ali do Združenih arabskih emiratov, da v kavarnah BBI centra zato ne strežejo alkoholnih pijač, v trgovinah pa ne prodajajo čokoladnih bonbonov, polnjenih z likerjem … Med ploščicami z imeni podjetij, ki imajo poslovne prostore v zgornjih nadstropjih centra, ni najti prepoznavnega loga Al Džazire. »Pokličite, ko boste v pritličju,« naroči Tarik Džodžić, generalni direktor Al Džazire Balkan, »in tajnica vas bo pripeljala k nam.« In res se za preprostimi vrati iz mlečnega stekla – na katerih je že prilepljena stilizirana arabska pismenka – razprostira velik, skorajda prazen prostor z nekaj pisalnimi mizami in računalniki. »To je samo začasno,« kot v opravičilo navrže Džodžić in brž popelje na ogled nekaj nadstropij više, kjer bo zdaj zdaj dokončan pravi studio.
»Marsikatera bosanska televizija bi začela oddajati že v tej fazi,« pravi generalni direktor Al Džazire Balkan, medtem ko v dobro ukrojeni obleki in ravno prav odišavljen vodi po gradbišču, kjer se pozdravlja z delavci in si izmenjuje standardne fraze v slogu: »Kako gre, mojster, so kakšni problemi?« Prej so bile tu navadne pisarne in vse je bilo treba preurediti, razlaga, pravzaprav bi imeli manj dela, če bi začenjali znova, kot pa zdaj, ko preurejajo in se trudijo zadostiti standardom mednarodne televizijske mreže in čisto prozaičnim zahtevam po prostoru za kablovje. Zdi se, da ima načrte prostorov – delo domačega arhitekturnega biroja – v glavi. Ko prestopa kable in se opravičuje zaradi prahu, kaže, kje bo newsroom – srce televizije, kje bodo stranišča in kje maskirnica, pa kje bo pisarna odgovornega urednika ipd. Pogled iz osrednjega studia bo veličasten in bo segal do hribov, pod katerimi leži Sarajevo. »Tamle se vidi pravna fakulteta, kjer sem študiral,« pove in doda, da bodo dela vsak čas končana, vendar bodo z oddajanjem programa še malce počakali. »Bolje malce pozneje in takrat v polnem sijaju!« Perfekcionizem ni beseda, ki bi se v Bosni pogosto uporabljala, se strinja.
Mediji, posel kot vsi ostali
Od prvega julija si je na frekvencah Al Džazire Balkan mogoče ogledovati reklamne spote in spremljati občasna vključevanja v program njene starejše, angleško govoreče sestre. »K temu smo bili prisiljeni zaradi določil pri zakupu frekvence,« razlaga Džodžić. Za generalnega direktorja je bil izbran med nekaj sto kandidati v nekaj krogih, prej je pet let in pol opravljal delo generalnega sekretarja zunanjetrgovinske zbornice BiH. Kaj pa z mediji, je imel kdaj v svoji karieri opravka z mediji? Odkimava in dodaja, da so ljudje v Dohi »prepoznali njegove organizacijske sposobnosti«, ki pridejo prav pri vodenju sleherne gospodarske družbe. Ime poslovneža, ki je bil po zatrjevanjih več sogovornikov, od bosanske diaspore v Sloveniji do vodilnih v Sarajevu, najbolj zaslužen za to, da je Al Džazira prišla na Balkan, je Edhem Fočo. Skrivnostni Bosanec, ki od leta 1991 živi v Maleziji, je za bosanski Dnevni avaz januarja letos dal enega prvih intervjujev. V njem je ovrgel govorice, da je obogatel s trgovanjem z nafto in rižem, in pojasnil, da je veliko zaslužil s »storitvami za naftno industrijo«. V Maleziji je študiral in tam zdaj živi, dela pa po vsem svetu. Na Bližnjem vzhodu je temelj za sklepanje poslov prijateljstvo, je izjavil in potrdil, da osebno pozna vodilne pri Al Džaziri.
Celotna investicija v Al Džaziro Balkan znaša 30 milijonov konvertibilnih mark (15 milijonov evrov), razlaga Džodžić. Zaradi tega vložka se ne bo spremenila razvrstitev na lestvici prvih desetih največjih tujih vlagateljev v BiH (med katerimi je tudi Slovenija), Katar ne bo prodrl med prvo deseterico. Je pa res, da je bila to letos ena največjih tujih investicij, priznava Džodžić, ki ne skriva, da na televizijski program v regionalnih jezikih gleda kot na odskočno desko za številne nove posle.
Od Al Džazire Balkan bo imela korist cela regija, je prepričan. »Ljudem iz zalivskih držav, ki so zelo premožni, pošilja sporočilo, da se tudi pri nas nekaj dogaja. Drugo sporočilo, ki ga hočemo poslati, je, da se tudi na Balkanu lahko nekaj naredi drugače. Če bo izdelek iz naših studiev predvajan na mednarodni mreži arabske ali angleške Al Džazire, bo to pozitivno vplivalo na podobo tega dela sveta – marsikdo se ga še vedno spominja kot območje, kjer so divjale vojne. Veliko smo se pojavljali v novicah, a ne tako, kot bi si tukajšnji ljudje želeli. Mislim, da je to naša velika priložnost.« Od oglaševalcev si obetajo predvsem velika regionalna imena, kot so letalske družbe, banke, naftna podjetja. Vsekakor ne bomo odžirali posla manjšim lokalnim televizijam, zagotavlja Džodžić.
Stroga hierarhija in pravila
O prevzemanju posla je bilo v zvezi z Al Džaziro slišati že, odkar so bile potrjene vesti o njenem prihodu. Ne le, da bo nova informativna TV-mreža prevzemala oglase, temveč predvsem, da bo z visokim plačilom k sebi zmamila marsikaterega dobrega novinarja, ki si zdaj s poročanjem za nacionalne televizije na balkanskih tleh prigara v povprečju kakšnih petsto evrov na mesec, na Hrvaškem malce več, v Srbiji manj. Uredniki se lahko nadejajo kakšnih sedemsto evrov. Na enem od spletnih novičarskih portalov piše, da je Al Džazira na razpisu za nove kadre kot glavni adut ponujala 1000 evrov plače in petletno pogodbo. Džodžić to zanika, vendar točnih številk noče razkriti; glavna privlačnost službe na Al Džaziri Balkan je po njegovem dejstvo, da si del večjega sistema in imaš možnosti napredovanja. Kar ima seveda tudi svoje pomanjkljivosti oziroma omejitve: eden od mladih novinarjev, ki je k Al Džaziri Balkan prešel z ene regionalnih televizij, se je bil najprej voljan pogovarjati o svoji novi službi in razmerah za delo, ko pa je na mizi pred seboj zagledal vključen diktafon, se je zdrznil. Ne, ne morem dajati izjav, za to je prej treba zaprositi za dovoljenje našo službo za stike z javnostjo. Na mojo začudeno pripombo, da sta tako stroga hierarhija in nadzorovanje odliva informacij značilna bolj za farmacevtske multinacionalke kot medijske hiše, skomigne z rameni: »Tako je v vseh mednarodnih podjetjih.«
Islamske naveze
In če takšna pravila pričajo o precejšnji sumničavosti tistega, ki jih postavlja, je sumničavost in neodobravanje do prišleka v medijski krajini, za povrh iz arabskega sveta, zaznati tudi na drugi strani. Sarajevo je mesto, kjer se družabno življenje dogaja na ulicah in tam se veliko govori. Pogosto napihnjeno in senzacionalistično – ena izmed urbanih legend je denimo ta, da Savdska Arabija plačuje Sarajevčankam po nekaj sto evrov na mesec, da si pokrivajo glavo z ruto … Resnici na ljubo je pokritih videti kaj malo (morda so k temu prispevale tudi poletne temperature) in mogoče gre z enako opreznostjo obravnavati tudi trač o domnevno islamski navezi, ki se plete za Al Džaziro Balkan: omenja se ime Hasana Čengića, politika SDA (Stranke demokratične akcije), ki je bil obrambni minister BiH, v SFRJ pa v osemdesetih letih obsojen skupaj z Alijo Izetbegovićem. Čengić je med drugim osumljen trgovanja z orožjem z Iranom, tednik Slobodna Bosna pa je o njem pisal kot o domnevnem poslovnem partnerju razvpitega trgovca z orožjem Viktorja Bouta. A četudi potisnemo take (nepreverljive) govorice vstran, se zastavlja vprašanje, kako bo TV-mreža iz države, kjer je islam tako rekoč zapovedana religija, poročala o bosanskih notranjepolitičnih razprtijah, v katerih se islamska skupnost pogosto pojavlja kot eden glavnih igralcev – in to ne na religijskem, temveč političnem in, morda še pomembneje, ekonomskem področju. Rute in brade kot zunanja obeležja islama so tu postranskega pomena. Ahmed Burić, bosanski novinar in književnik, izreka še en pomislek: bodo Srbi in Hrvati sploh hoteli gledati informativni program TV-kanala, ki oddaja z arabskim logotipom? Kakorkoli že, sklene, denarja imajo dovolj, da vztrajajo še dolgo časa. Upati je le, da se ne bo vse končalo s športnimi prenosi – tekem pa se pri nas že tako in tako gleda preveč, pravi Burić. Kot nalašč bo Katar gostil svetovno nogometno prvenstvo, resda šele leta 2022 …
Resnica nikoli ni črno-bela. Čeprav bi marsikdo porekel, da v mestu burekov, čevapčičev in drugih dobrot orientalske kuhinje ne rabijo še hamburgerjev in plastične solate iz McDonald’sa, je pomembna možnost izbire. Tudi Al Džazira Balkan je le ena od možnosti. Vsaj za gledalce. Nerodno je le, da je za balkanske novinarje s pičlimi dohodki, kakršnih se lahko nadejajo od domačih delodajalcev, Al Džazira v bistvu edina izbire vredna.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011