Ljubljanski Tate Modern?
Križ mesta sestavljata dve pravokotni liniji, cardo, ki se projicira v neskončnost severno proti Alpam in južno proti morju, ter decumanus, ki samo povezuje dva griča – grajski grič z dominanto gradu in Tivoli z Rožnikom.
Ljubljanica je s svojimi nabrežji najpomembnejši urbani element v mestu. Razmejuje desni breg s srednjeveškimi trgi in krono gradu, ki je pravzaprav otok med okljukom Ljubljanice in bližnjico Gruberjevega prekopa, ter levi breg, ki se nadaljuje v sodobno mesto z mrežo karejev, naprej pa v krakasto mesto ob vpadnicah. Razločimo kompaktne geometrijske oblike, ki gradijo središče, in druge, bolj amorfne oblike, značilne za periferijo. Med tema območjema najdemo prehodne cone, ki so bodisi zgoščene heterotopije kasarn ali zgodnje industrializacije bodisi železniška infrastruktura in ki s svojo fluidnostjo in velikostjo ostro kontrastirajo kristaliničnim oblikam mestnega središča. Celoto mesta obdaja zelena posoda, ki s Tivolijem in gradom sega do samega ožjega središča. Opisana povezava topografije in arhitekture je tista kvaliteta, ki daje Ljubljani njeno specifično identiteto.
Nedotakljiva struktura središča
Ta nasprotja v strukturi določajo tudi načine urejanja prostora. Kompaktna struktura središča se zdi nedotakljiva in nespremenljiva, zato je nimamo za poligon ustvarjalnih idej, temveč za fiksirani prostor, ki ga le od časa do časa popravljamo in obnavljamo. Čuvamo silhueto, novo podrejamo staremu. Amorfne oblike periferije pa zahtevajo in dopuščajo drugačne, močnejše strategije, kot so zgoščanje z novogradnjo v velikem merilu in tudi rast v višino. Vmesna, prehodna območja, kot so kasarne, industrija znotraj središča in teritoriji infrastrukture so logični prostori za širitev centralnosti in načrtovanje Ljubljane se v zadnjem času v veliki meri osredotoča nanje.
V Ljubljani veljajo te ugotovitve (ob Tobačni, Unionu, Cukrarni, Kolinski, Metelkovi, kasarni ob Topniški itn.) še zlasti za tovarno Rog, kjer teče projekt prenove v center sodobnih umetnosti. Industrijska dediščina je po svoji heterotopični naravi – običajno gre za prostrana območja, stavbe z velikimi prostori in razponi, dobro dostopnost, strateško lokacijo – zelo primerna za prenovo z javno kulturno vsebino. Odličen primer, kako je industrijska dediščina prenovljena za kulturne namene, je v Ljubljani Stara elektrarna. Prenova, katere investitor je bilo ministrstvo za kulturo, arhitekt pa Matija Suhadolc, je bila izvedena zgledno in s sprejemljivimi sredstvi. Ko razmišljamo o mreži kulturnih žarišč v Ljubljani, razberemo kot primarno shemo trikotnik, kateremu tvorita dve oglišči prenovljeni grad nad starim mestom in Cankarjev dom z Opero ter Dramo, tretje pa os Rog–Metelkova. Vloga prenove Roga je, da v nekem smislu popravi in dopolni Metelkovo, ki zaenkrat še nima dovolj močne ponudbe in podobe, da bi vzpostavila relevantno zgostitev v mestu. Rog ima potencial, da to žarišče izoblikuje in poveže z javnim prostorom ob reki.
Arhitekturni dialog med starim in novim
Projekt v procesu ustvarjanja pogojev za novo rabo stare strukture poleg stališča ohranjanja industrijske dediščine temelji na urbani prenovi območja, na trajnostnih vidikih in kreativni arhitekturni prenovi. Seveda je prenova vedno zahtevna naloga, tako investicijsko kot v določanju prave mere posegov. Uvajanje novih vsebin v obstoječo stavbo je lahko dražje kot novogradnja. Nastopijo statični in drugi tehnični problemi, soočiti se je treba s predpisi za varstvo pred požarom, energetsko učinkovitost, dostopnost za invalide in podobno. Odstraniti je treba vse toksične materiale. Po drugi strani pa so kvalitete obstoječega nenadomestljive. S kakovostno intervencijo v obstoječe je mogoče doseči atmosfero, kakršna v novogradnji nikoli ne nastane. Delno zato, ker si načrtovanja in gradnje tako velikih novih prostorov v dobi varčevanja ne bi mogli privoščiti, še pomembnejša pa je arhitekturna napetost, ki izhaja iz dialoga med starim in novim. Navsezadnje je bolj zanimivo iznajti nekaj novega, kot zgolj braniti staro. Seveda pa edinole vsebina lahko osmisli prenovo. To velja predvsem za Rog, ki bo obenem lahko tudi lep primer prenove, ki upošteva socialno, programsko in človeško kontinuiteto sedanje spontane vsebine.
Vrnimo se ob Ljubljanico. Ljubljana je v zadnjih letih usposobila urbani prostor ob Ljubljanici. Ta projekt je »naredil vidno« Plečnikovo in srednjeveško ter baročno Ljubljano in zbudil njene turistične možnosti. Vzdolž bregov je nastala urbana promenada, ob katero se je zgostil mestni utrip. Zaenkrat ima Ljubljanica urbano vlogo le v delu, ki pripada t. i. centralnemu mestu (staro mestno jedro); prostori nizvodno ob reki pa so bili zgodovinsko namenjeni heterotopičnim programom (tovarnam, bolnici, klavnici itn.) in še danes v veliki meri predstavljajo degradirana območja in vsebine. Če bi skladatelj, kot denimo Smetana v Vltavi, s programsko glasbo opisoval tok Ljubljanice, bi po »beneški« sekvenci mostov v centru in baroku stolnice zaigral tone modernosti, kozmopolitizma industrijskega časa, pa hkrati klasicizma, značilnega za ljubljansko arhitekturo prve polovice 20. stoletja. Stavba tovarne Rog igra v telesu reke in mesta posebno vlogo. Rog in nasproti stoječa Rdeča hiša sta pravzaprav par, dve medalji iste ideje o možnosti idealnega »nadaljevanja« gradnje mesta brez protislovij, zasnovane na humanističnih in socialnih idealih. Stavbo tovarne iz mestne strani uvaja Pollakova vila, ki pojasnjuje paternalistično mentaliteto naročnika: kot »oče« delavcem si deli z njimi čas in tudi prostor, torej živi v neki harmonični skupnosti. To pa je utopični model, kakršnega je zagovarjal npr. Ebenezer Howard. Vrednost Roga je tudi v Hennebiquejevem konstrukcijskem sistemu (ta pomeni radikalno tehnološko modernizacijo) in klasični fasadi, ki jo prekriva. Hennebiquejeva konstrukcija simbolno zastopa opus cementicum, kot ga pozna zgodovina arhitekture od starega Rima naprej. V primeru Roga gre za moderno, okvirno konstrukcijo, ki pa je po artikulaciji in poimenovanju še nekako zavezana klasičnim stebrnim redom – steber, arhitrav, plinta. Predstavlja prehodnost in dialektiko med klasičnim jezikom arhitekture in modernizmom – funkcionalizmom. To je tema, ob kateri se Plečnik srečuje s francoskim arhitektom Perretom. Prvič, ko pri Cerkvi sv. duha na Dunaju uporabi semperjansko tehniko zamenjave materialov v betonu s klasično tektonsko skladnjo, še zlasti v kripti, ki je eden od arhitekturnih vrhuncev začetka prejšnjega stoletja. In drugič leta pozneje, ko kot svetovalec pri oblikovanju fasade Roga potrdi možnost klasične izraznosti za sodobno konstrukcijo, material in vsebino.
Rog kot Tate Modern
Rog naj bi za Ljubljano postal to, kar je Tate Modern za London. Ta ideja je logična in pravilna, saj ima stavba Roga podoben pomen v ljubljanskem rečnem skylinu, ne manjka niti most za pešce. S tem se možnosti primerjave ne izčrpajo. Obe stavbi sta po svoji zasnovi dvoumni. Pri obeh gre za čudno kombinacijo palače in tovarne. Dvoumnost je navzoča tudi v odnosu med konstrukcijo in obleko. Pri Rogu pa je še globlja, v odnosu med temeljem – ki je star, klasičen – in nadstavbo – ki je lita, moderna. Arhitekti prenove so to dvojnost podvojili s paralelno lamelo, ki kot infrastrukturna proteza odpre prostore, da bi lahko zaživeli čisti in celi. Vzpostavi se voajerska povezava med ljudmi na zastekljenih hodnikih in tistimi na trgu. Ta dvojna vizualna povezanost bo dala stavbi in trgu novo, živo in filmsko fasado, ki se bo neprestano spreminjala. S tem postane materialna struktura stavbe hkrati njena socialna struktura. Naloga arhitekta pa je, da iz množice podatkov in idej splete arhitekturo kot pripoved. Peter Zumthor je ta program opisal kot vpletanje, namesto da se nove dele zgradbe postavi kot kontrast, kar je običajna strategija, priljubljena pri konservatorjih. Detajl stika med starim in novim postane šiv, ki je tudi ključ za razumevanje celote.
Kako nastajajo mesta? Zanimivo je, da se v svetu kljub globalizacijskim trendom razvijajo zelo različno. Različne skupnosti imajo različne psihološke strukture, ki se odražajo (tudi) v načinih življenja in arhitekturi. V srednjeevropskem mentalnem okolju, ki je določeno s kafkovsko atmosfero zakompliciranosti in nespremenljivosti, je zelo težko zbrati energijo za kakršenkoli pozitiven preboj. Pa je Ljubljana v zadnjem obdobju vendarle zmogla premakniti »stanje stvari« na področju urejanja mesta. Za ta proces bi uporabil primerjavo, ki jo Jacques Herzog in Pierre de Meuron v opisu prenove londonske Tate Modern imenujeta aikido strategija: »Gre za strategijo, v kateri izrabiš energijo nasprotnika za svoje lastne cilje. Namesto da bi se boril z njo, vso energijo vzameš in izrabiš na nepričakovane in nove načine.« Upati je, da bo prenova Roga primer, ki bo potrdil usmeritev Ljubljane v sodobno in v vseh pogledih odgovorno in kvalitetno upravljano mesto. Cilji so večplastni, od socialnih, preko razvojnih, do arhitekturnih. Tekmovanje mest je le eden, niti ne najpomembnejši vzgib. Pomembnejša je vaja v kulturi javnega naročanja.
_
Miha Dešman je arhitekt, urednik revije ab – arhitektov bilten in avtor več knjig s področja arhitekture. Objavljeni članek je skrajšana različica njegovega uvodnika v tematsko številko revije ab Rog et cetera, s podnaslovom Uporaba industrijskih objektov za kulturne namene v mestu: prenova, novogradnja, revitalizacija.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012