Krasni novi svet
»Ne bodi len« zgledu sledijo tudi vsi drugi. Končno osvoboditev iz spon jasno definiranih umetnostnih zvrsti, ki so zastarele in anahronistične. Gledališki, glasbeni, plesni in operni festivali so se prelevili v umetniške dogodke brez povsem odvečnega igranja, poplesavanja in prepevanja, zato pa se je toliko več igralo, poplesavalo in prepevalo na beneškem bienalu in documenti v Kasslu. Na Ars Electronici v Linzu so končno sprevideli, da je elektronika passe, torej se odločijo za radikalni rez in visoko tehnologijo nadomestijo z ajurvedsko medicino. Ki je prav tako že passe, vendar se ta poteza izkaže za najbolj učinkovito pri privabljanju starih in bolehnih prebivalcev stare celine, saj se število umetniških festivalov v Evropi že povzpne nad magično številko sto tisoč, boj za vsakega, ki je pripravljen kupiti vstopnico, pa postane neusmiljen. In kaj bi lahko bolj zrcalilo in predvsem razgaljalo človeka kot ajurvedska medicina?
Edino, kar šteje, je dogodek. To je povsem razumljivo; zakaj bi nekdo hodil nekam, kjer se nič ne dogaja. In spet smo pri zgodovinsko prelomnem ljubljanskem grafičnem bienalu, ki je leta 2011 kot prvi vizionarsko lansiral globalne umetnostne trende. Adrenalinski sprehod po figuricah iz plastične pene, ki so simbolizirale zatirane delavce sveta, obiskovalec pa dobesedno tepta delavski razred. Enkratna izkušnja. Ob predstavitvi projekta se še niso zavedali njegovih epohalnih posledic, instalacija je povzročila svetovno revolucijo, osramočeni kapitalisti so se hočeš nočeš poskrili v mišje luknje ali pa so svoje bogastvo čez noč razdelili revežem. Nič manj uspešen ni bil hepening Metulji jedo banane z razbijanjem porcelanastih tigrov, takrat menda še zelo priljubljenih okraskov italijanskega srednjega razreda, ki mu je šele ta akcija odprla oči, da je spoznal svojo zablodo in kultiviral svoj vsega prezira vreden okus. Poslej so bila njihova stanovanja okrašena le še z artefakti arte povera in drugo minimalistično dekoracijo, enako pa velja tudi za neprosvetljene primerke človeške rase drugod po svetu – samo v Sloveniji so menda uničili nekaj sto ton rezljanih čapelj, klekljanih prtičkov, reprodukcij z oranžnim sončnim zahodom ter ostudnih kovanih pajkov, ki so dotlej kazili interjerje in pročelja hiš. Bidermajerski okus je bil končno izbrisan z obličja zemlje, družine so začele večere preživljati s projekcijami udarnih videozapisov o nevarnostih socialnega, rasnega, verskega, okoljskega in estetskega onesnaževanja, ki se je uspelo obdržati v nekaterih najbolj zaostalih predelih sveta, predvsem v Evropi in ZDA. Ob posebnih priložnostih pa so uprizorili lasten hepening, na katerem so zažgali teniške copate s Haitija, pižamo iz Bangladeša ter bambusovo vrtno garnituro z Bornea, s čimer so izrazili svoj ogorčen protest proti izkoriščanju poceni delovne sile redkih brezobzirnih kapitalistov, ki so se uspeli izogniti svetovnemu prevratu. Na Haitiju ter v Bangladešu in na Borneu so delavci res ostali brez dela in brez mizernih plač, zato pa so si povrnili dostojanstvo in lahko sedaj z dvignjeno glavo brskajo po smetiščih.
Skladno s preroško vizijo ljubljanskega projekta, ki je domiselno ohranil naziv grafični bienale, četudi tam že desetletja niso obesili nobene grafike, se je ta častitljiva prireditev ohranila v vsej svoji veličini. Ob že omenjenih sto tisočih festivalih in bienalih, ki letno razsvetljujejo Evropejce, se ljubljanski grafični bienale po obiskanosti uvršča na solidno 93.214. mesto, v povprečju pa si ga je po statistiki ogledalo 22,3 obiskovalca, kar sicer vključuje tudi kuratorja ter 18 študentk, ki skrbno bdijo nad neprecenljivimi eksponati v obliki fotografij, posnetih z mobilnimi telefoni. To pa še zdaleč ni vse. Grafični bienale še vedno tudi redno izdaja katalog, ki v tiskani različici (očitno so organizatorji pozabili, da je to beden ostanek predpotopne tehnologije) obsega 3687 strani, v elektronski verziji pa kar 12.999, tukaj pa je treba upoštevati še povezave do spletnih strani. Menda je tiskano izdajo uspelo ob samem avtorju prebrati še dvema navdušencema nad sodobno umetnostjo, medtem ko nam podatkov, da bi kdo prebavil celotno elektronsko različico, žal ni uspelo izbrskati. Čeprav se seveda ne bi čudili, če bi to uspelo kakšnemu prebivalcu Haitija, Bangladeša ali Bornea; nedvomno imajo sedaj obilo časa za posedanje pred računalnikom in dešifriranje ključev sodobne umetniške scene. Prihodnost človeštva se še nikoli ni zdela tako svetla, umetniška produkcija je kljub permanentni recesiji na ekonomskem področju presegla vsa pričakovanja, še zlasti pa je razveseljujoč podatek, da smo se povsem otresli tudi tržnih zakonitosti v sferi umetnosti, ki so doslej neznosno dušile ustvarjalnost brezštevilnih genijev – vsako, še najmanjšo domislico brez zadržkov radodarno podpre radodarna država. Ta ima sedaj tudi veliko lažjo nalogo, saj za potrditev projektov niso več potrebne komisije raznih kvazistrokovnjakov in vase zagledanih namišljenih modrijanov, ker je umetnost ena sama in se ne deli na nesmiselne zvrsti in žanre, predvsem pa je postala odveč smešna kategorija kakovosti – vsakdo je kompetenten, da odloča. Oziroma da pritisne štampiljko, ker odločanja, kot rečeno, sploh več ni. Dokončno je tudi prevladala ugotovitev, da je kakovost umetniških projektov obratno sorazmerna z zanimanjem obiskovalcev, torej je najbolj umetniško domišljen in prestižen tisti projekt, ki si ga nihče ne želi ogledati. Na najboljši poti, da doseže ta najvišji standard, je tudi ljubljanski grafični bienale.
Pogledi, št. 22, 9. november 2011