Ko Balkan pride v kavarno Union

To je film, v katerem je vse, od zanimivih zgodb posameznikov do dih jemajočih prizorov sončnega zahoda, elementi road movieja (oziroma bolje rečeno railroad movieja), razglabljanj lokalnih političnih analitikov o trdnjavi Evropi – skratka vse, kar bi si na filmski trak želel posneti nekdo, ki kamero prvič drži v rokah. Film se ne pretvarja, da je kak vrhunski dosežek, je le produkt prijateljske ekipe, katere člani so se med delom učili drug od drugega, je povedala Maja Malus Azhdari iz organizacije Mitra. Sredstva za ustvarjanje dokumentarca, ki ga, opremljeni s takim vedenjem, zlahka dojamemo kot simpatičen začetniški izdelek z obeti za kaj več, so dobili od Britanskega sveta (British Council), Evropskega kulturnega sklada (European Cultural Foundation), Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in še nekaterih drugih ustanov. Poslanstvo takšnega kulturno-umetniškega udejstvovanja pa je predvsem v povezovanju, še zlasti »mladih od 16. do 33. leta, ki prihajajo iz različnih kulturnih ozadij, so priseljenci oziroma pripadniki manjšinskih etničnih skupin, ki živijo v Sloveniji«, piše na spletni strani organizacije Mitra za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga. Medkulturni dialog, z vsemi njegovimi pastmi in radostmi, odlično uteleša prav ena od portretirank v dokumentarcu. Merima, ki je bila rojena v Bosni, a je od četrtega do 23. leta živela v Sloveniji, se je odpravila v domovino svojega očeta, da bi izvedela, kdo »za boga, je ta moj oče, za katerega mi je mami dvajset let govorila, da sem taka kot on!«. V Sloveniji je bila Bosanka, v Bosni pa se je zavedela, da jo je zaznamovala slovenska mentaliteta. Dekle, ki zna pripraviti celo vrsto pravih turških kav, med drugim tako grenko, da »gost ve, da mora oditi«, je hitro spoznalo, da je sistem v Bosni v razpadanju, korupcija pa zažrta v vse pore družbe. In se vrnila v Slovenijo, z zavedanjem, da v resnici ne pripada nobeni od obeh kultur. Ali pa obema.
Če je verjeti napovedim svetovne demografije, bo ljudi s takimi usodami v prihodnosti vse več in tudi pregovorno zaprta in samozadostna Slovenija jim ne more več zapirati vrat. O nekaj takšnih posameznikih so ljubiteljski filmski ustvarjalci posneli kratke filme, ki so jih predvajali v drugem delu večera pod naslovom Zgodbe iz Slovenije. Svoji zgodbi sta med drugim povedala Dino Murtezani, makedonski Albanec in glasbenik (ki si kruh služi s peko bureka), ter ZokySax, saksofonist iz Pulja. Ob zvokih njune glasbe in glasu Marte Kosturske se je balkanski večer v kavarni Union tudi zaključil.

Pogledi, št. 2, 25 januar 2012