Katarju ni vseeno za francosko mladino

Policijska patrulja med nemiri v pariškem predmestju Aubervilliers jeseni 2005
Foto: Jure Eržen
22. 01. 2012
Katar, neznatna državica v Perzijskem zalivu, ki si je svetovno veljavo pridobila z zalogami nafte in televizijsko mrežo Al Džazira, se vse odločneje prebija tudi na druga področja. V Franciji je Katar, točneje državna investicijska družba (Qatar Investment Authority), lani postal lastnik večine delnic nogometnega kluba Paris Saint-Germain. Tik pred iztekom leta pa so se Katarci namenili z nekaj denarja podpreti tudi zapostavljeno francosko mladino, ki odrašča po blokovskih predmestjih. V začetku decembra so obelodanili vest, da so ustanovili sklad, v katerem je 50 milijonov evrov, ki jih bodo v letu 2012 dodeljevali kot podporo projektom v problematičnih predmestnih četrtih. Za primerjavo: proračun francoskega ministrstva za mesta znaša 548 milijonov evrov na leto, piše Libération. Nič čudnega, da je vest o ustanovitvi takšnega sklada v Franciji dvignila nemalo prahu. Nekateri jo pozdravljajo, drugi se zgražajo, presenetljivo veliko pa jih meni, da je Katar zgolj posegel v prazni prostor, ki ga je za seboj pustila francoska država, bolj ali manj brezbrižna do dogajanja v blokovskih predmestjih, kjer prebiva pretežno priseljenska delavska populacija.

Vse se je začelo lanske jeseni, ko je vodstvo enega od priseljenskih združenj (Association nationale des élus locaux de la diversité, Aneld), razočarano nad mačehovskim odnosom države, pisalo katarskemu veleposlaniku v Franciji. Ta jih je bil pripravljen sprejeti in je celo izposloval, da je desetčlanska delegacija odpotovala v Doho. Sestali so se s katarskim emirjem, šejkom Hamadom ben Halifo al Tanijem, in še nekaj visokimi dostojanstveniki. »Prvič se je zgodilo, da naše poreklo ni bilo ovira, temveč so ga sogovorniki cenili,« je izjavil Kamel Hamza, predsednik Anelda. Ko so se vrnili v Francijo, jih je katarski veleposlanik obvestil, da je Katar ustanovil posebni sklad za razrešitev njihovih težav. »V gospodarski krizi je vse težje najti finančna sredstva. V našem primeru ne gre ne za filantropijo ne za mecenstvo. Katar je investiral z namenom ustvariti dobiček, predstaviti bomo morali resne projekte,« je prepričan Kamel Hamza.
Vsi niso tako navdušeni. Slišati je, da je vmešavanje Katarja v francoska predmestja povsem nesprejemljivo: si predstavljate, kakšen vik in krik bi zagnali, če bi ZDA sporočile, da so se odločile vložiti 10 milijonov dolarjev v francoski izobraževalni sistem, se sprašuje Claude Dilain, senator socialistov in nekdanji župan primestja Seine-Saint-Denis, ki se je leta 2005 med prvimi dvignilo v neredih.
»Ko mladi iz blokovskih naselij dopolnijo 28, 30 let, se tisti, ki so študirali, nenadoma znajdejo pred spoznanjem, da nekdo ne upošteva družbene pogodbe in da kljub diplomi ne najdejo službe. Francijo zato dojemajo kot hinavsko državo, Katar pa jih, po drugi strani, presoja le po njihovih zmožnostih,« meni Mohamed Ali Adraoui, politolog in raziskovalec na ugledni fakulteti Sciences Po.
Ne glede na to, ali Katar sme posegati v razvoj francoskih predmestij, pa je sklad tako rekoč že zaživel. Odkar so objavili vest o njegovi ustanovitvi, se na delovni mizi Kamela Hamze grmadijo prošnje z življenjepisi in predlogi za črpanje finančnih sredstev. Ta bi odprl telovadnico, drugi trgovino, nekje si želijo denar za popravilo dvigal, vmes so zamisli za ustanovitev softverskih podjetij ipd. Mohamed Ali Adraoui potrjuje, da »Katar v francoski družbi išče vpliv«. Kamel Hamza po drugi strani zatrjuje, da bodo od katarskega denarja imeli korist vsi prebivalci predmestij, Arabci, temnopolti ali beli. »Toda Francija se ne sme več bati svoje sence!« Tudi Mohamed Ali Adraoui se zaveda, da so Katarci inteligentni in zelo dobro vedo, kako pereča tema je v francoski družbi integracija priseljencev.

Pogledi, št. 1, 11. januar 2012

Komentarji