Ustvarjanje prihodnosti
Kako globoko Slovenija spi?
Delo je dobilo še vrsto nadaljevanj, avtor pa tudi vrsto odmevnih umestitev na vrhove lestvic vplivnih mislecev. Najbolj zato, ker je »obračal« ustaljeno in vgrajeval razmislek in dileme celo tam, kjer se je zdelo, kot da vse deluje dobro in prav. Ni sicer neposredno vpletal pomena in vrednosti znanja – a vendarle, novih teorij ni, če ni sistematičnega raziskovanja in iskanja novega, in prav tako ni inovacij, če ni znanja v vseh pomenih te bistvene gospodarske funkcije.
Inovacija namreč pomeni nekaj izvirnega, novega, prebojnega za trg ali družbo, in le redke se zgodijo slučajno. Večina jih temelji na bazičnih ali aplikativnih raziskovanjih, sistematičnih in (vz)trajnih pridobivanjih novih vedenj in spoznanj, izhajajoč iz obstoječih znanj, ki jih nenehno nadgrajujemo. In če se ozremo v zgodovinski presek razvoja danes najuspešnejših gospodarstev, lahko hitro ugotovimo, da so (vsako sicer na svoj način in s sebi lastnimi sistemi) podpirala znanje in inoviranje. Še več, spodbudila so tudi njun kar se da učinkovit prenos v prakso, bodisi v gospodarstvo ali širše družbeno okolje. Zato so gradila ustrezna podporna okolja, tako da so izobraževala akterje in »facilitatorje«, ki so to znali prekvasiti v ustvarjanje napredka.
Kaj imamo in česa nimamo?
Zakaj je tako pomembno, da razpravljamo o tem? Ker je že skrajni čas, da tudi Slovenija pogleda vase in ugotovi, da ima obilo znanj. Ne le, da marsikatero znanstvenoraziskovalno področje sodi v sam vrh svetovne znanstvene odličnosti, prav tako imamo vrsto novonastajajočih, mladih in visokotehnoloških podjetij, ki postajajo »motnja« velikim, celo na globalnih nišnih trgih. Tudi nekatera mala ali srednja podjetja so v svojih nišah globalni vodje prav zaradi povezovanja obstoječega znanja, raziskovanja in pogumnega inoviranja. Rojevajo se tudi nove in dobre zagonske ideje start-up-ov. A le malokrat se zazremo v sistem in se vprašamo, kaj vse bi morali celovito vgraditi vanj, da bi takšne še preveč posamične odličnosti postale pogoste in da bi kultura inoviranja na vseh ravneh (tako v znanosti, izobraževanju, javni upravi, kot v gospodarstvu in širšem družbenem okolju) postala nekaj splošno sprejetega, celo zaželenega, rezultati pa vidni z gospodarsko rastjo in družbeno blaginjo.
Poglejmo nekaj ilustracij, zakaj je treba vzpostaviti trajnostno naravnan in celovit sistem povezav znanje (znanost in raziskovanje)–inoviranjeprenos znanja.
Slovenski delež za raziskave in razvoj v bruto domačem proizvodu je po podatkih Svetovne banke v letu 2011 znašal 2,11 odstotka, na Finskem 3,78 odstotka, v Izraelu pa 4,39 odstotka. Tudi po inovativnosti (raziskava European Union Scoreboard) smo se v zadnjem obdobju iz skupine »zmernih inovatorjev« v Evropi prebili v skupino t. i. »inovativnih sledilcev«, kar predstavlja pet do deset let zaostanka za najbolj inovativnimi gospodarstvi v Evropi. Še vedno tudi šepamo v privlačnosti inovativnega in poslovnega okolja ter pri komercializaciji dosežkov. Visokotehnološka podjetja v izvozu proizvedenih dobrin doprinesejo približno 6 odstotkov, povprečje držav OECD je 16,5 odstotka, južnokorejsko gospodarstvo pa dosega celo 26 odstotkov visokotehnološkega izvoza (UN Data, World Development Indicators, 2013).
Spodbudo potrebujejo tudi znanstveniki in raziskovalci, tako z bolj sproščeno zakonodajo kot v podpornem okolju za prenos znanj in predvsem s podporo za komercializacijo znanstvenih dosežkov. V tržnem prenosu znanstvenih dosežkov po podatkih Instituta Jožefa Stefana zaostajamo tako po številu podeljenih patentov s popolnim preizkusom (dosegamo le okrog 50 odstotkov podeljenih patentov glede na povprečje EU) kot pri številu sklenjenih licenc (manj kot 10 odstotkov sklenjenih licenc ter prodanih patentov glede na povprečje EU) in prodaji patentov in licenciranju (bistveno manj kot 10 odstotkov povprečja EU). Močnejšo sistemsko podporo, pa tudi povezovanje za trdnejše inovacijsko okolje prav tako potrebujejo zagonska podjetja, ki poskušajo zavestno ustvarjati nova delovna mesta in svoja znanja in ideje čim prej podjetniško oplemenititi na trgu. Zdaj, ko se zdi, da smo ravno ujeli zdrav podjetniški val, še posebno med mladimi, je prav, da jih v tem tudi spodbujamo. Start:up Manifest 2020, objavljen aprila letos, proaktivno spodbuja, kaj vse bi bilo smiselno storiti v ta namen.
Na Univerzi v Ljubljani se je npr. v letošnjem letu na tekmovanje za Rektorjevo nagrado za inovacijo leta prijavilo kar 22 študentskih in raziskovalnih idejnih projektov. Poleg tega študentje organizirajo start-up vikende, delujejo v univerzitetnem podjetniškem inkubatorju, raziskovalci in mladi doktorandi vse bolj ozaveščajo in iščejo informacije o pomenu inovacij, patentov, licenc in zaščite znanja, na karierne centre se obrača vse več mladih, ki se zavedajo zahtevnosti prehoda na trg dela … A za vse to potrebujemo sistematično podprto okolje ter razvite instrumente in oblike prenosa znanj: od okrepljenih pisarn za prenos tehnologij, inovacijskih stičišč, podjetniških centrov, centrov odličnosti in kompetenčnih centrov, inkubatorjev, kariernih centrov, povezovalnih e-platform, spin-offov in spin-outov do usposobljenih kadrov, ki znajo tovrstne »facilitatorje« tudi upravljati in voditi, njihove rezultate pa uspešno umeščati na trg.
Izzivi
Imamo torej vrsto znanj, odličnih raziskovalcev in znanstvenikov, zanimivih idej za zagonska podjetja, potencialov za inovacijske mreže in stičišča, a jih pogosto ne zmoremo ali ne znamo spodbuditi in jih povezati, jih opogumiti h korakom prenosa znanj na trg in v družbo, ali pa zanje ne najdemo ustrezne podpore. Tudi nimamo dovolj razvitih in učinkovitih podpornih mehanizmov in namensko izobraženih posameznikov, ki bi v različnih oblikah in skupnostih prenosa znanj povezovali inovatorje z gospodarstvom in širšim družbenim okoljem. Tako vsak ostaja bolj kot ne v svojih omejenih okvirih, deluje premalo interdisciplinarno in premalo aktivno soustvarjalno, pa čeprav v tako majhni državi.
In če se vrnemo k uvodnim »motečim« inovacijam: za začetek je morda naša ključna »moteča« družbena inovacija zgolj prožnost, odprtost, dostopnost oblik in podpor prenosu znanja tako na ravni sistema in institucij znanja kot ljudi ter sprostitev nekaj zakonodajnih ovir. Pa veliko neobremenjene radovednosti, brez omejitev preteklosti in z zdravim odnosom do lastnega ustvarjanja prihodnosti. Opravimo razmislek o tem, ali (res) želimo biti inovativna družba, temelječa na znanju!
_
Dr. Maja Makovec Brenčič je redna profesorica na področju mednarodnega poslovanja Ekonomske fakultete v Ljubljani. Do aprila 2013 je predsedovala Svetu NAKVIS, v oktobru 2013 pa je bila imenovana za prorektorico Univerze v Ljubljani za področje prenosa znanja.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014