Spomenik kot odraz globoke razklanosti naroda
Kaj naj bi bil Spomenik žrtvam vseh vojn?
Preden poiščemo odgovore, velja pozdraviti namen slovenske države, da v središču svojega glavnega mesta postavi tak spomenik. Naloga, ki si jo zadaja država, pomeni izziv, kako biti spoštljiv do tistih, ki nimajo (več) glasu, ne odvezuje pa od prioritetnega dejanja, to je nujnosti pokopa mrtvih. Pozdraviti gre tudi devetintrideset skupin arhitektov in umetnikov, udeležencev natečaja. Ti so verjetno dokaz vere v umetnost, ki naj bi bila še zmožna vzgajati posameznika in spreminjati družbo, četudi ta stoji na robu brezna nerazčiščene zgodovine, sesutih odnosov in zamegljene prihodnosti. Ker se spomenik žrtvam tiče tudi vseh živih, ker se dotika današnjih prepadov med nami in tako stopa na področje ozdravljanja ran, je ob trku med izbrano idejo in kritično javnostjo nemogoče zamahniti z roko. Vse razprave jasno kažejo, da se problematičnost izbire spomenika nahaja v jedru samem. Odgovorov na vprašanje, zakaj je tako, je več.
Težave z razpisom in sestavo komisije
Pomanjkljivo pripravljena je bila že razpisna naloga: v ničemer se ne ukvarja ne z bistvom tovrstnega spomenika ne s pomenom spomina za narod, se pa razpis osredotoča na arhitekturno-urbanistične ter funkcionalne smernice protokola državnih slovesnosti. Žal se je ravno v tem podrobneje razdelanem delu naloge zgodila osnovna napaka: potem ko razpis od natečajnikov pričakuje tudi in vendarle zgolj anketne rešitve urejanja okolice, žirija šele pozneje med svojim delom določi »odprtost spomeniškega kompleksa na obe strani« kot maksimo oziroma odločilni faktor izbiranja in izločanja. Ta kriterij naj bi služil morebitnemu prihodnjemu urejanju degradirane okolice, ki je danes v zasebni lasti in za kar država danes nima denarja. Posledično se je polovica natečajnih udeležencev tako ali drugače oddaljila od omenjenega kriterija. Ker pa naj bi bil osrednji spomenik sredi glavnega mesta vreden najboljšega, kar premore skupnost, državni natečaj nikakor ne more izzveneti kot preizkus študentov arhitekture.
S podobno logiko je organizator natečaja za izbiro projekta sestavil komisijo. Njeni člani so bili strokovnjaki s kompetencami za arhitekturo in urbanizem. Ostalih vidikov komisija ne pokrije. Tako v žiriji za državni Spomenik žrtvam vseh vojn ni bilo nikogar od humanistov, ne predstavnika SAZU ali PEN niti drugih uglednih članov družbe: če ti niso potrebni pri načrtovanju nove občinske stavbe ali otroškega vrtca, mar velja enako za državni spomenik, posvečen spominu žrtev vseh vojn?
Eno ključnih vprašanj, ki ga je razpisna naloga prav tako izpustila, je vsebinsko. Kaj naj bi spomenik sui generis sploh bil? Primarni namen spomenika žrtvam je spoštljiv spomin, ki se v posamezniku vzbudi ob pogledu nanj. Ker spomenik vsem žrtvam ni spomenik neznanemu junaku, ta ne vsebuje podtonov moči, herojstva ali zmage, ampak opominja zgolj na tragičen čas. Spomenik umrlim v vojnah vzbuja sočutje do šibkega življenja in nemočne žrtve. Empatiji opazovalca sledi misel, da česa podobnega ne bi nikoli več želel ponoviti. Še več, obiskovalca spodbuja k odločitvi za obrambo življenja. Tako spomenik vsem žrtvam že v svoji ontološki naravi nosi elementa sprave in sožitja. Dober spomenik žrtvam je torej kraj razmisleka o življenju in minevanju, razdejanju in trpljenju. Je mesto samorefleksije in premišljevanja o tem, kdo sem jaz in kdo je moj drugi. Predvsem pa je spomenik žrtvam prostor miru in tišine.
Nedvoumnost in inkluzivnost
Za dober spomenik velja, da navkljub večplastni umetniški izraznosti ustvarjalca in subjektivnemu okusu opazovalca ostaja jasno nedvoumen. Za spomenik, ki je posvečen žrtvam, velja to še toliko bolj. Spomenik vsem žrtvam, ki v povprečnem obiskovalcu pušča kakršenkoli dvom o svoji inkluzivnosti, ni spomenik vsem. Če spomenik vsem mrtvim v mnogih Slovencih vzbuja pa čeprav samo slutnjo narodove razdeljenosti, potem tak spomenik ne bo pomagal k pomiritvi. Še manj k sožitju ali spravi.
Medtem ko za umetniška dela sicer velja, da jih je mogoče brati z različnih gledišč, avtorji izbranega projekta kličejo k pozitivnemu branju lastnega dela. Za umetniška dela velja, da ta, pred vsem ostalim, tudi pred dojetjem razuma, učinkujejo skozi čutno zaznavo in doživetje. V primeru, da ustvarjalec sam vnaprej odmerja dovoljena branja lastnega dela, s tem svoje delo osiromaši že v samem jedru. Zreducira ga na objekt uporabnosti oziroma neuporabnosti. Torej, ker je govorica umetnosti po svoji naravi odprta različnim doživljanjem in posledično različnim interpretacijam, bi bil tovrsten pristop jasen namig, da si je ustvarjalec zadal nalogo, ki ji ni kos.
Navkljub učinkovanju umetniškega dela na več nivojih je spomenik žrtvam lahko samo spomenik žrtvam in ne more biti nič drugega. Spomenik vsem umrlim, ki naj bi v sebi nujno nosil elemente brezčasnosti, in modna fleksibilnost nimata nobene zveze. Spomenik, ki je zasnovan tako, da ga lahko vidiš ali pa tudi ne vidiš, ni spomenik žrtvam, ampak je element, ki lahko služi temu ali onemu, oziroma nosi potenco funkcionalnega kosa urbane opreme. Objekt, ki je nemara zasnovan kot dober nastavek urbanističnega razvoja, še zdaleč ne zadostuje za Spomenik žrtvam vseh vojn.
In če navkljub novodobnemu pozivanju k pozitivnosti misli, avtorjevi veliki želji ter njegovi še tako dobri nameri projekt sam ne spregovori ali pa celo povzroča percepcije, ki so v diametralnem nasprotju z avtorjevim namenom, se je nujno vprašati, zakaj je tako in kako to, da se je komunikacija med ustvarjalcem in prejemnikom prekinila že v samem temelju. Kdo ima pri tem prav in kdo je v zmoti?
Odgovor je mogoče najti v sintagmi, da ima umetnik vedno prav. Da torej ni problem v ustvarjalcu, ampak je problem ljudstvo, ki ima napačen oziroma popačen pogled. Da je ljudstvo nemara celo slepo. S pristankom na tako razumevanje umetnosti se znajdemo na polju ustvarjalčeve podobe o sebi kot splendid isolation artist. S tem pa na nevarnem terenu zdrsa v elitizem. Od tu do pokrajin, kjer vladajo monologi in aroganca na eni ter razočaranost in jeza na drugi strani, ni več daleč. To je svet, kjer sem jaz, drugega ob meni ne more biti, če pa se že pojaviš, boš moj nasprotnik. O agori in dialogu tu ni več slutnje, skrb za polis je izginila. To so frigidne in vase zaprte pokrajine. Platforme, ki s sožitjem nimajo nič skupnega.
Nasprotno ustvarjalec, ki se je namenil delati za skupnost, išče odgovor v empatiji. Umetnik, ki se je zavezal resnici, bo poslušal, kako diha svet. V našem primeru bo ustvarjalec iskal, se spraševal in premišljeval, kako skozi govorico umetnosti sporočiti vsebino. Ta je namenjena javnosti in zmožna nagovoriti specifično ljudstvo, dolga leta živeče v ranah, ki so vplivale na njegovo emocionalno in intelektualno življenje. Tovrsten pristop je mogoč samo skozi umetnikovo zavedanje istega, torej lastne omejenosti. Tudi lastne slepote in lastne tišine. Šele tedaj se je umetnik zmožen zavedeti, da niti pri njem in v njegovem delu ne gre za herojstvo. Ko umetnikov pogled postane kontemplativen, postavi čudenje svetu daleč pred lastne koncepte ali kakršnekoli hierarhične vizije. Stik s prstjo mu omogoči, da se dotakne globin notranjih svetov, s tem pa skrajnih meja življenja.
Dobre rešitve in neugasljivo upanje
O avtorjevi želji se lahko sprašujemo v nedogled. Ker pa spomenik, posvečen žrtvam, ni projekt za galerijo, velja, da naj bi tudi avtorja pred kakršnimikoli koncepti ali vzvišenimi pogledi zanimal predvsem duh časa. Del tega duha so nujno občutenje, doživljanje ter razumevanje današnjega človeka, meščana in državljana. Namesto narekovanja s pozicije moči gre tu za poskus pogleda »od spodaj«.
In če ne verjamemo, da je mogoče, če si ne upamo ali pa ne zaupamo v lastne moči, s tem pa vedno znova zapadamo v anemične, brezizrazne ali celo idejno sporne rešitve, zakaj se potem ne gremo učit od drugih? Da je v pomniku mogoče, v spomeniku žrtvam pa vsekakor tudi nujno priti do ravnotežja med abstrakcijo, večplastnostjo, hkrati pa zelo jasno izpovednostjo, dokazuje kar nekaj primerov iz zadnjih desetletij. Obiščimo, poglejmo in prisluhnimo recimo spomeniku Walterju Benjaminu na Costa Bravi Danija Karavana, vietnamskim veteranom v Washingtonu Maye Lin, v potresu porušenem mestecu Gibellina na zahodni Siciliji Alberta Burrija, Eisenmanovemu trgu holokavsta v Berlinu, Bogdanovićevemu »tulipanu« v Jasenovcu. Omenjam zgolj nekaj primerov zelo različnih meril in postavljenih v popolnoma različne zgodovinske ter prostorske kontekste. Vsa omenjena spominska obeležja pa združuje bistveno: čistost ideje, močna izpovednost ter globoka poetičnost.
Skratka, vse dosedanje razprave o Spomeniku žrtvam vseh vojn so jasno pokazale, da je razpisovalec vzel pripravo natečaja prelahko. Navkljub večletnemu iskanju in trudu nekaterih je projekt nazadnje prišel »od zgoraj« oziroma mimo širšega javnega diskurza. Posledično se rezultatu ni čuditi. Proces, s katerim smo prišli do njega, pa nas lahko vendarle nekaj nauči. S tem ko ozka skupina, naj bo kakršnakoli že, pripravi in izpelje projekt, ki bi se po svoji naravi moral dotikati mnogo širše javnosti, v ljudeh zgolj vzbudi občutje arogance, ponovno povzroči ideološka prepiranja, senco neodgovornosti pa žal vrže na celoten, v danem primeru pač arhitekturni ceh.
Pripomb in vprašanj za nazaj je seveda še mnogo. Ne vem, koliko jih je sploh plodno zastavljati, gotovo pa je, da bi se vsa ta in podobna diskusija morala pričeti že mnogo prej. In če nesmiselnost postavljanja spomenika, ki ga v resnici nihče ne mara, pustim ob strani, gre vsekakor podpreti razpravo in širiti prostor, ki se je odprl po natečaju. Če torej agora kot kraj srečanja in odprtih idej vendarle še obstaja in če smo se na njej, čeprav različnih pogledov, pripravljeni pogovarjati zreli ljudje, potem tudi upanja ne gre izgubiti. Ne v umetnost ne v spravo. Ne v človeka ne v državo.
_
Robert Dolinar je jezuit in mednarodno delujoči arhitekt.