Churchilliana – kratki kurz
Jezus Kristus! Kakšen človek!
Četrtega januarja 1941, tik pred začetkom tretjega predsedniškega mandata, za katerega je bilo očitno, da bo zaznamovan z vojno, je Franklin Delano Roosevelt, ki so ga sodobniki šteli za vrhovnega poveljnika generacije, poslal v Veliko Britanijo Harryja Hopkinsa. Bolehni socialni delavec, ki se je v zgodovino vpisal kot eden od arhitektov New Deala, pozneje pa tudi kot ključni človek več kot 50 milijard dolarjev težkega programa ameriške pomoči zavezniškim državam, je bil najmočnejši svetovalec, kar ga je kdaj koli zaposlovala kakšna washingtonska administracija. Tu in tam so ga zaradi velikega vpliva – ter od pomladi 1940 dalje še stanovanja v Beli hiši – imenovali kar nadomestni predsednik. Hopkins je dobil nalogo, da na dvotedenski turneji po Združenem kraljestvu oceni obrambno sposobnost edine sile, ki se je na globalni ravni še upirala Hitlerju. Uradni London je namreč medtem v glavnem že izčrpal svoje finančne potenciale; preden bi ZDA prevzele nase glavno breme financiranja vojne proti osi Rim–Berlin–Tokio, so se hotele prepričati, v kakšnem stanju je potencialni prejemnik pomoči. Z mnenji ambasadorja Josepha Kennedyja, ki je na svoj položaj prišel kot zaslužnež Demokratske stranke in postal znan po odločnem zagovarjanju politike pomirjanja (»appeasement«) Hitlerja, si v Washingtonu niso mogli kdove koliko pomagati; zato je moral na pot posebni predsedniški odposlanec.
Globalna strategija za zmago v evropski vojni
Že po nekaj dneh, ki jih je preživel v Veliki Britaniji, je Hopkins o svojem gostitelju, ministrskem predsedniku Winstonu Churchillu, občudujoče vzkliknil: »Jesus Christ! What a man!« Na slavnostni večerji v Glasgowu je celo citiral verze iz Rutine knjige: »Kamor pojdeš ti, pojdem jaz, kjer bo tvoje prenočišče, bo moje prenočišče; tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog.« Dodal je še: »Vse do konca.« Po pričevanju sira Charlesa Wilsona – poznejšega lorda Morana – je ameriški odposlanec Churchilla tedaj ganil do solz.
Hopkins, ki si je vzel še dodatna dva tedna za temeljit ogled razmer na Otoku, je po vrnitvi v novi svet poročal o britanski odločenosti zmagati v vojni. V ZDA se je politična klima potem začela opazno spreminjati: že marca 1941 je bil sprejet zakon o posojanju in zakupu, v London pa je bil za ambasadorja poslan bojeviti republikanec John Winant, ki ni skrival svojega protiosnega razpoloženja. Daljnosežna strategija Winstona Churchilla, ki je po porazu Francije spomladi 1940 videl možnost za zmago nad tretjim rajhom v okviru planetarne vojne, se je tako polagoma začenjala seliti v območje realnosti. Najimenitnejša ura Britanskega imperija, ko je ta čisto sam stal med naglo napredujočim Hitlerjem in njegovo popolno zmago, se je bližala h koncu; da bo Otok kmalu lažje zadihal, pa je bilo jasno samo tistim, ki so zaradi razpolaganja z najzaupnejšimi obveščevalnimi podatki vedeli, da se nacionalsocialistično vodstvo v Berlinu pripravlja na obračun s svojim dotedanjim partnerjem pri delitvi stare celine – Sovjetsko zvezo. Hitler je sodil, da bo dosegel izrazito kontinentalne cilje svoje politike z eliminacijo še zadnje samostojno odločajoče velike sile na mejah tretjega rajha. Tako bi izpolnil program pridobitve »življenjskega prostora«, ki ga je vpisal v Mein Kampf, hkrati pa bi Velika Britanija ob zmagi držav Trojnega pakta na vzhodu izgubila še zadnje upanje na obstoj potencialnega protinemškega zaveznika na evrazijski kopnini ter bi bila prisiljena skleniti mir.
Poosebljenje Britanije in prepričan Evropejec
Winston Churchill, ki je v najtežjih trenutkih svetovne zgodovine postal globalni protiigralec kontinentalnemu osvajalcu Hitlerju, je bil v vsakem pogledu zunajserijska osebnost. Čeprav ni bil slikar, je eno njegovih del za svojo zbirko odkupil pariški Louvre – pri čemer amaterski mojster čopiča ni izrabljal svojega siceršnjega slovesa in je kot umetnik nastopal pod psevdonimom Charles Morin. Čeprav ni bil poklicni pisatelj, je njegov knjižni opus obsežnejši kot tista, ki sta ju zapustila Walter Scott in Charles Dickens skupaj. In četudi ni zaupal zgodovinarjem ter je zato sam postal eden od njih, je bil ovekovečen v mnogih historiografskih in memoarskih tekstih. (O Churchillovi Svetovni krizi, ki je vzela pod drobnogled veliko vojno 1914–1918 in njene vzroke, je krožila krilatica, da gre pravzaprav za avtobiografijo z najbolj bombastičnim naslovom.) Ob tem je prisegal na gladstonovski blagoslov odpuščanja, vendar ga ni nikoli mešal s pozebo pozabe. Da je znal iz alkohola izvleči mnogo več kot ta prešerno-neizprosni gospodar človeških duš iz njega, seveda ni treba posebej poudarjati.
Churchill, ki je bil ob koncu novembra 1874 kot tretji sin rojen v veličastni blenheimski palači, je imel znamenite prednike. Njegov oče Randolph je bil veliki modernizator torijske politike: ugotovil je, da se širjenja volilne pravice, s katero so liberalci hoteli dotoči konservativce, ne gre bati, marveč si je treba z demokracijo po meri manj premožnih državljanov prizadevati za prevlado v parlamentu. Radikalni govori Disraelijevih naslednikov so navduševali celo iz dneva v dan čemernejšega glasnika nujnosti revolucije Karla Marxa. Leta 1885 so se konservativci na čelu z markizom Salisburyjem po daljši liberalni medigri spet vrnili na oblast in v britanskem imperiju vzbudili občutek, da je najpopolnejša civilizacijska tvorba v zgodovini. Dejansko pa je šlo le za njegovo »pozno poletje«: časi disraelijevske vitalnosti se – kakor je kmalu pokazala mučna burska vojna – niso vrnili.
Še v globlji preteklosti, sedem generacij pred lordom Randolphom, je John Churchill s svojimi zmagami na bojnem polju Ludviku XIV. preprečil, da bi Evropo spremenil v prostor, ki obdaja Versailles. Sončni kralj se je moral zadovoljiti z vlado nad finančno popolnoma izčrpano Francijo in z izvozom svoje dinastije v Španijo – vendar s pogojem, da se kroni na obeh straneh Pirenejev nikoli ne združita. John Churchill, ki so mu zaradi vojaških triumfov podelili naslov vojvode Marlborougha, je postal nedosegljiv karierni zgled za pripadnike svoje rodbine. Toda njegova palača Blenheim je bila zaradi predimenzioniranosti obsojena na nerentabilnost. Člani družine so se zato kratko malo morali poročati z bogatimi dedinjami, če so hoteli obdržati materialni status, ki ga je Churchillom pridobil znameniti vojskovodja, čigar ime se je v 18. stoletju vpletlo celo v francosko ljudsko kulturo (Marlbrough s'en va-t-en guerre).
Winston Churchill je bil potomec ne ravno srečnega, a značilno »blenheimskega« zakona med lordom Randolphom in premožno Američanko Jennie Jerome. Starša, ki sta bila prezaposlena vsak s svojimi javnimi in zasebnimi opravili, mu nista namenjala posebne pozornosti, zaradi česar je kot otrok zelo trpel. Trdnost je zato moral najti v sebi – in v tradiciji, h kateri se je prišteval. Pot do nje pa je našel sam. Do neke mere jo je celo zimaginiziral. Zato ni čudno, da je postal atipičen zagovornik vsega, na čemer se je utemeljeval in na kar je prisegal. Čeprav je postal personifikacija britanskega patriotizma, je bil bržčas največji Evropejec med otoškimi politiki – hkrati pa tudi prvi častni državljan ZDA. Njegov preroški govor v Zürichu septembra 1946 je eden temeljnih kamnov povezovanja na stari celini: še pred de Gaullom in Adenauerjem je napovedal sodelovanje med moralno močno Francijo in duhovno veliko Nemčijo. Churchill je prav tako vneto zagovarjal demokracijo, vendar vanjo nikakor ni stopil samo prek očetovega praga, tj. skozi njeno torijsko varianto. Zmerom se je skliceval tudi na misli »resnično častivrednega« Williama Ewarta Gladstona, ki je bil poosebljeno nasprotje tako klasičnega konservativca Disraelija kot njegovega novatorskega naslednika lorda Randolpha.
Najprej svoboda, nato imperij
Po drugi strani je bil Churchill navdušen imperialist, vendar ga to ni oviralo pri priseganju na svobodno trgovino. Če je Josepha Chamberlaina – s tem pa tudi njegova sinova, polbrata Austena in Nevilla – občudovanje svetovnega poslanstva »prešerne Anglije« pripeljalo iz liberalne stranke v pretežno torijski unionistični tabor, je sin lorda Randolpha ubral ravno nasprotno smer. Čeprav se je v času konservativne vlade leta 1898 udeležil zmagovitega pohoda v Sudan, ki je pomenil nekako poravnavo za smrt največjega viktorijanskega junaka, generala Charlesa Georgea Gordona (januarja 1885, ob izteku roka trajanja drugega Gladstonovega kabineta), in kljub prodoru v parlament jeseni 1900 pod praporom Salisburyjeve administracije, je zlahka prestopil k nasprotnikom – ker so zavračali protekcionizem. Ne glede na stranko je bil Churchill zmerom bojevnik svobode. Samo to je bil bolj – čeprav nikoli do meja nerazrešljive konfliktnosti – kot imperialist. Zato je tudi prišel v spor z dvema generacijama birminghamske dinastije Chamberlainov: z dinamičnim protekcionistom Josephom in njegovim togim sinom Nevillom. Z obema bi lahko živel v pravi harmoniji, če bi bil zgolj zagovornik interesov britanskega imperija.
Churchill, ki se je mukoma uvrstil med gojence Kraljeve vojaške akademije v Sandhurstu, delujoče pod geslom »Serve to Lead« – Služiš [kralju in domovini], da vodiš –, se je že zgodaj uveljavil kot pisec. Da je po ustvaritvi plehkega romana Savrola odkril svoj izjemni pripovedni dar, so imeli nemajhno zaslugo neugledni dohodki, ki jih je prejemal kot častnik. Pri premislekih o možnostih spodobnega preživljanja se sprva pač ni spomnil ničesar drugega kot pisanja ... V parlamentu se je potem kmalu lahko prepričal tudi o sugestivnosti svoje govorjene besede. Nemiren duh, ki ga je v mladosti gnal po svetu – bil je vojni dopisnik na Kubi in v Južni Afriki ter častnik v Indiji in Egiptu –, ga je pozneje, ko je sedel v vladah presenetljivo uspešnega liberalnega radikalca sira Henryja Campbell-Bannermana in njegovega naslednika H. H. Asquitha, privedel do živahnega vmešavanja v zadeve najrazličnejših resorjev. Kot prvi lord admiralitete (1911–1915) in kot minister za strelivo (1917–1919) se je vpletal tudi v operativne zadeve, čeprav se je v častniški hierarhiji kopenske vojske uspel zriniti le do podpolkovniške stopnje. V dneh velikega duela s Hitlerjem in Goebbelsom je na vso moč vodil vojno na kopnem, na morju, v zraku in v radijskem etru. Če je imel pri propagandi, letalstvu in deloma tudi mornarici srečno roko in je takoj naletel na najboljše sodelavce – njegov prvi »minister za resnico« je bil pisateljsko nadarjeni Duff Cooper, vrhovni cenzor pa prav tako markantni knjižni avtor Harold Nicolson –, je šele sčasoma našel prave poveljnike armade, za katero je maja 1940 prevzel ne samo premiersko, marveč tudi ministrsko odgovornost.
Churchill se brez dvoma ni mogel pohvaliti s tako virtuoznim talentom za odkrivanje najsposobnejših sodelavcev kakor Franklin Roosevelt, ki ga je prav nenadkriljiva sposobnost mobiliziranja najrazličnejših ljudi za sodelovanje v orkestru pod njegovo taktirko naredila za velikana svetovne zgodovine. Treba pa je reči, da je imel britanski premier na voljo bistveno manjši rezervoar ljudi – zaradi česar je na marsikatero področje namesto s strokovnjaki posegal kar sam. Poleg tega Churchill sodobnikov ni očaral s šarmom, kakor legendarni ameriški predsednik, marveč z neustrašnim voditeljstvom v najhujših trenutkih. In medtem ko je Roosevelt najhujše preizkušnje sprejemal s prirojeno hladnokrvnostjo, je neustrašni krmar britanskega imperija vedno potreboval tako čustvene kot intelektualne stabilizatorje. Mednje niso sodile samo cigare (kot trajna posledica obiska na Kubi) in viski, marveč paradoksalno tudi izredne okoliščine same. V njih je navduševal celo ljudi, ki so v njem sprva videli nezanesljivega egomana pod stalnim vplivom alkohola. Prav za takega je Churchilla leta 1940 v svojem dnevniku označil zelo vplivni ameriški notranji minister Harold Ickes, ki ga je vrhu vsega štel še za prestarega, da bi lahko dosegel kaj velikega. Tudi vrhovni poveljnik generacije je bil po pričevanju ministrice za delo v washingtonski administraciji Frances Perkins v začetku negotov: poudarjal je, da je Churchill, s katerim si je začel dopisovati že, ko je bil ta še zgolj prvi lord admiralitete v Chamberlainovi vladi (FDR pa na podobnem položaju v administraciji Woodrowa Wilsona), najboljši mož, kar ga premore Britanija, toda ni mu bilo jasno, ali je to dovolj za uspeh v boju s Hitlerjem. Svoje zadržke do krmarja britanske barke je prav tako gojila tudi neutrudno aktivistična gospa Rooseveltova. Do osebnega stika z njim je kakšnega imel nemara celo Harry Hopkins.
Churchillu ljudje niso zaupali brezpogojno: vedeli so, da je neodvisen do skrajne nepreračunljivosti in nepredvidljivosti, saj njegova samozavestna moč ni prihajala od množičnosti pritrjevalcev, temveč iz najglobljega osebnega spoznanja. Zato je bil samoten v času politike pomirjanja, ki jo je v odnosih s Hitlerjevo Nemčijo in Mussolinijevo Italijo prakticirala vlada Stanleyja Baldwina, Neville Chamberlain pa jo je hočeš nočeš moral nadaljevati, ker je medtem Velika Britanija toliko oslabela, da se ni mogla takoj učinkovito zoperstaviti zahtevam mrzlično oborožujočega se tretjega rajha in pompoznega Novega rimskega imperija. Takrat že spet torijcem zapisani Churchill in Duff Cooper sta kot »plavalca proti toku« nasprotovala Münchenskemu sporazumu, ki ni prinesel ne nečastnega miru ne častne vojne, temveč le ponižujoč odlog začetka sovražnosti. Treba pa je reči, da je vmesni čas Chamberlainova vlada vendarle koristno izrabila za vnovično oboroževanje. Prav tako Hitlerja ni poskušala usmerjati proti vzhodu, saj je dala varnostne garancije Poljski in Romuniji. To je dejansko pomenilo, da se sovražnostim ne misli izogniti, tudi če bodo izbruhnile v »daljni« Srednji Evropi. München je bil za Nevilla Chamberlaina resen poskus pomiritve, iz katerega pa je izšel kot kratkoviden osmoljenec. Zgodovini je potem poskušal svoj dolg poplačati ne le z odstopom, marveč tudi s podporo Churchillu, ki prvih mesecev svojega premierstva politično ne bi preživel brez lojalnega sodelovanja bivšega prvega ministra: za seboj je imel le večinske in nacionalne laburiste, liberalce, torijske mlade leve s Haroldom Macmillanom na čelu in nekaj osamljenih starejših konservativcev. Parlamentarna večina je bila še zmerom chamberlainovska ... Prav tako je značilno, da so britanski volivci Churchilla po koncu sovražnosti v Evropi odlikovali z »redom brce«: velika kriza je minila in za nove – skoraj navadne – čase so imeli Attlee-Bevinovi laburisti boljše zamisli kot stari bojevnik. Konservativci so dejansko bili utrujeni in v njihovih vrstah (še) ni bilo novega lorda Randolpha (prišel je šele z gospo Thatcher). Churchill je bil zgolj največji, ne pa tudi najboljši britanski premier. Na volitvah je zmagal samo enkrat, oktobra 1951 – in še tedaj je konservativna stranka dobila manj glasov kakor tekmeci: laburisti so v svojih volilnih okrajih pretežno zmagovali s prepričljivo večino, torijci pa marsikje le za las, in zgolj »geometrija« glasovalnih območij jih je vrnila na oblast.
Človek na svojih skrajnih mejah
Churchill nikakor ni neproblematična osebnost: v prvi svetovni vojni je bila njegova dardanelska operacija zares genialno zamišljena, a njena izvedba je vodila v žalostno polomijo. Antanta je zaradi smelega poskusa, da vzpostavi najkrajšo povezavo med Veliko Britanijo in Francijo na zahodu ter Rusijo na vzhodu in obenem na mah stre Osmansko cesarstvo, vrhu vsega postala talka Italije, ki je z oporišči na Apeninskem polotoku in v Libiji prepolavljala Sredozemlje. Brez savojske kraljevine na strani protinemške koalicije bi bilo čete na polotoku Galipoli komaj mogoče redno preskrbovati ... V drugi svetovni vojni se je Churchill povezal s Stalinom, saj sam ni mogel zmagati v vojni s Hitlerjem (kakor tudi sovjetski diktator ne). S tem je pred ideološkim despotstvom povsem zavestno reševal le polovico Evrope. Ker je nacionalsocialistična Nemčija, ki je bila kot duhovni pritlikavec zanikanje veličine vsega, kar se je kdaj koli pojavilo na njenem prostoru, terjala popolno prevlado na stari celini, dogovor s Hitlerjem za Churchilla ne samo zaradi morale, marveč tudi zaradi politike ni prihajal v poštev. Seveda pa je britanski medvojni premier zato postal na Poljskem sinonim za brezvestnega političnega mešetarja: medtem ko je Chamberlain držal besedo, ki jo je dal uradni Varšavi, njegov naslednik svojih obljub ni mogel izpolniti. Pri tem narodom vzhodno od Zahoda vrsto let ni pomagalo niti Churchillovo točno predvidevanje, da na marksističnih temeljih ni mogoče vzpostaviti več generacij delujočega reda. Sovjetska zmaga je mogla biti le začasna. Nasprotno pa se je Churchill ob morebitnem vojnem triumfu nacionalsocialistične Nemčije bal, da bi ta lahko imel (dolgo)trajne posledice: zato se je tudi toliko trudil podpreti sleherni odpor proti kljukastemu križu. Dvaindvajsetega junija 1941 je tako svojemu osebnemu tajniku Jocku Colvillu dejal: »Če bi Hitler napadel pekel, bi se v parlamentu čutil dolžnega z naklonjenostjo omeniti hudiča.«
Potemtakem je mogoče reči, da je Churchill v vsem svojem blišču in v nižavah porazov povsem človeške mere. Je najsijajnejši dokaz za to, da lahko posameznik kljub slabostim in omejenostim ob vrsti neumnosti naredi ne samo veliko dobrega, temveč tudi najbolj prav. Celo med vsemi ljudmi na Zemlji. Filmi, ki ga čedalje pogosteje prikazujejo – The Gathering Storm (Prihajajoča nevihta, 2002), Into the Storm (Skozi vihar, 2009) ali nadaljevanka The Wilderness Years 1929–39 (Samotna leta, 1981) –, ne pozabljajo tematizirati njegovih čudaštev in napak (vključno s krivičnimi sodbami o Indiji, ki so imele zelo hude posledice). Analogno in digitalno multiplicirani Churchill ni heroj brez sence, temveč človek na svojih skrajnih mejah. Kot filmski oziroma televizijski lik si je tako lahko celo kar precej podoben – v nasprotju s kakim Che Guevaro, ki si ne sme biti, saj bi, denimo, že z lahnim nakazovanjem njegovih historično izpričanih predsodkov proti temnopoltim in divjega sovraštva do drugače mislečih ne bil več zanimiv ne za producente iz tovarn sanj in realnosti ne za konzumente njihovih produktov.
Reagirajoči človek
Kritična zgodovinopisna churchilliana, ki ji je najmočnejši pečat vtisnil Martin Gilbert, je komaj predstavljivo razsežna. Poleg celovitih biografij in izdaj arhivskega gradiva obsega tudi študije o številnih specialnih vprašanjih – od literarnokriticističnih do znanstvenohistoričnih. Zelo kratek uvod vanjo izpod peresa Patricka Higginsa je dodan angleškemu prevodu imenitne in obvladljivo kratke Haffnerjeve biografije Churchill, ki je prvič izšel leta 2003. A že ta tekst razpira vrsto problemov: John Lukacs je v njem, denimo, odpravljen kot dovolj sumljiv pridigar, čeprav je doslej najgloblje razkril veliko skrivnost britanske zgodovine v kritičnem trenutku druge svetovne vojne, tj. razhajanje mnenj v nacionalni vladi ob koncu maja 1940. Churchill je v svojih spominskih pričevanjih namreč zamolčal, kako odločno je zunanji minister lord Halifax – ki so ga sodobniki imenovali tudi Holy Fox [Sveti lisjak] – zastopal mnenje, da bi se bilo skupaj s klecajočo Francijo in ob pomoči »signorja Mussolinija« pametno pogajati za mir z nacionalsocialistično Nemčijo. Lukacs, ki je to problematiko tematiziral v svoji uspešnici Pet dni v Londonu (Five Days in London, 1999), je razkril, kako je novi ministrski predsednik svoj negotovi položaj v ožjem vojnem kabinetu mojstrsko okrepil z briljantnim oratorskim nastopom na seji vlade, ki je štela 25 članov. Tam je bila v torek, 28. maja, med peto in sedmo uro popoldne zavrnjena vsaka pomisel na sporazum z »onim dedcem«, tj. Hitlerjem. Širši prikaz prvega preobrata v vojni – gre za 80 dni od trenutka, ko je bila nacionalsocialistična Nemčija najbližje zmagi, do srede poletja 1940, ko se je tudi Velika Britanija že lahko posvetila strateškim načrtom, kako bo ugnala sovražnika – je Lukacs podal v svojih klasičnih študijah Zadnja evropska vojna: september 1939–december 1941 (The Last European War: September 1939–December 1941, 1976) in Dvoboj (The Duel, 10 May–31 July 1940: the Eighty-Day Struggle between Churchill and Hitler, 1991). Najbolj kritični trenutki britanske in svetovne zgodovine so z igro Bena Browna Three Days in May (Trije majski dnevi, 2011) našli pot tudi na oder.
Značilno se zdi, da sta dva iz peščice velikih Churchillovih biografov – John Lukacs in Sebastian Haffner – tudi avtorja globokih, a skrajno nekonvencionalnih knjig o Hitlerju. Če je morda naključje, da sta bila oba rojena v Srednji Evropi, pa obravnava življenja in podvigov najznamenitejšega britanskega ministrskega predsednika na ozadju spopada z njegovim največjim sovražnikom zagotovo ni. Churchill je bil bojevnik svobode. Kot tak je potreboval nasprotnika. Čeprav je bil dobronamerno pobuden in ustvarjalen um, je bil največji kot reagirajoči človek.
Samo kot oblikovalec stvarnosti bi bil Churchill le eden od mnogih zunajserijskih Britancev. Bržčas bi si v zgodovini pridobil podoben sloves kot William Pitt mlajši, lord Palmerston, Benjamin Disraeli ali David Lloyd George. Ali le malo večjega. Graham Farmello je namreč v imenitni študiji Churchill's Bomb [Churchillova bomba, 2013] pokazal, kako sin političnega modernizatorja lorda Randolpha ni botroval samo tankom, marveč tudi prodoru v svet atoma. Kljub pogosti samovolji in trmi na eni ter nagnjenosti k fantaziranju na drugi strani je bil britanski premier človek, ki se je znal odločati v vprašanjih, pri katerih je bil povsem odvisen od svetovalcev (pri razvoju jedrskega orožja se je naslanjal na svojega čudaškega »Profa« – Fredericka Lindemanna). To mu je uspelo zato, ker se ni bal zmot in učenja iz lastnih napak. Po neuspehu ali porazu je vedno mogoče vstati – po vdaji nikoli.
Zato pa je bil Churchill kot bojevniški ohranjevalec – še zdaleč ne zmerom zmagovalec – titan. S tem ko je obranil krščansko civilizacijo v uri njene največje stiske, je tudi odpiral vrata v prihodnost sveta. Churchillovo uspešno prizadevanje za nadaljevanje čezatlantskega partnerstva po Rooseveltovi in Hopkinsovi smrti, ki je v kali zatrlo spogledovanje prve svetovne sile z novim izolacionizmom, ter pobude za združevanje Evrope in končanje hladne vojne v poststalinski dobi so v zgodovini sveta, ki je bil rešen grožnje pošastne Hitlerjeve tiranije, zapustile enako mogočno sled kot njegova prizadevanja za zaustavitev komunističnega ekspanzionizma in marksističnega eliminacionizma. Zaton klasičnega imperializma, s katerega iztekom se je v blenheimski palači rojeni vizionar, državnik in zgodovinar težko sprijaznil ter se zanj nikoli ni zavzemal, je navsezadnje dobil veliki smisel: neizprosna dominacija stare Evrope nad svetom ni bila nadomeščena s triumfom orwellovske despotije, ki se utemeljuje na totalitarni ideologiji. Churchill pa bi ob tem dosežku, ki je bil za njegove ideale svobode vendarle najpomembnejši, z vso pravico vzkliknil nekaj podobnega kot železni vojvoda Wellington po bitki pri Waterlooju: »Pri moji veri, ne vem, kako bi opravili, če me ne bi bilo zraven!« (By God! I don't think it would have been done if I had not been there.)
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014