Družba - Kultura in mediji

Lahko javna televizija pri obravnavi in vključevanju manjšin uresniči svojo zavezanost javnosti?

Javna televizija ima kot eden izmed dveh medijev, ki sestavljata sklop RTV Slovenija, skladno z obstoječo zakonodajo za osrednjo nalogo zadovoljevanje demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Slovenije, prav tako pa tudi Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski ter italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Javnemu servisu tako mednarodne resolucije kot obstoječa zakonodaja in načela novinarske etike nalagajo vzpostavljanje vsebinskega in mnenjskega pluralizma, pozornost do javnosti s posebno pozornostjo do vseh manjšin, ki pa so kljub zakonskim regulacijam v javni medijski prostor vključene neenakovredno, slabo ali podreprezentirano, nekatere pa še vedno povsem spregledane in na ta način izključene iz javnega prostora.

»Ne moreš biti aktiven državljan, če te država ne vključi,« opozarja na pomembnost aktivnega vključevanja manjšin v programe javne televizije dr. Sandra Bašić Hrvatin, predstojnica oddelka za medijske študije Fakultete za humanistične študije v Kopru. Dr. Peter Sekloča, znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča Koper Univerze na Primorskem, poudarja, da je od javne televizije pričakovati, da bo »neenake obravnavala neenako« in tako »omogočila dostop do javne sfere vsem skupinam in posameznikom, ki imajo interes govoriti in biti slišni v javni razpravi, še posebej tistim, ki težje dostopajo do virov in kanalov, ki omogočajo komuniciranje«. Mag. Brankica Petković, raziskovalka na Mirovnem inštitutu in urednica revije Medijska preža in knjižne zbirke Media Watch, to dostopnost do javnega servisa definira s tremi indikatorji – programsko pozornostjo v obliki vsebin, pravico do dostopa in participacijo, tako v obliki prisotnosti v nadzornih telesih kot vključenosti v delo institucije. Zaradi dolgotrajnega statusa priznane manjšine je v tem smislu najboljši položaj madžarske in italijanske manjšine v Sloveniji, kjer imajo predstavniki dostop tako do vsebin v obliki posebnih programov in oddaj, do mest v programskih telesih in služb znotraj RTV. S spremembo zakona o RTV leta 2005 se je dostop do vsebin precej izboljšal za predstavnike romske manjšine, saj zakon obvezuje RTV k pripravi televizijske in radijske oddaje za Rome. Nov zakon o RTV, ki je v obravnavi, predvideva tudi vključitev narodnih skupnosti nekdanje Jugoslavije. V zadnji številki Medijske preže Brankica Petković opozarja, da »govorimo o približno 200.000 ljudeh, ki so državljani in prebivalci Republike Slovenije, predstavljajo približno 10 odstotkov prebivalstva in v približno takšnem odstotku kot plačniki RTV-prispevka prispevajo v blagajno RTV Slovenija«. Prevečkrat se v javni razpravi namreč spregleda, da so predstavniki različnih manjšin večinoma državljani in prebivalci Slovenije, ki jim mora RTV omogočiti zadovoljevanje demokratičnih, kulturnih in socialnih potreb, prav tako pa delovanje RTV in njene programske vsebine podpirajo s plačevanjem prispevkov. Tako ob pripadnikih narodnih manjših nekdanje Jugoslavije opozori tudi na rastočo kitajsko skupnost, ki je v medijih povsem spregledana in v javnem prostoru tako rekoč sploh ne obstaja.

Dr. Roman Kuhar, raziskovalec z Mirovnega inštituta, poudarja, da »Zakon o medijih in Novinarski kodeks, pa tudi nov predlog RTV zakona, vsebujejo določila, ki novinarkam in novinarjem nalagajo senzibilno obravnavo različnih manjšin – tako etničnih kot socialnih – in prepovedujejo spodbujanje k nestrpnosti in neenakopravnosti. Ta določila so gotovo pomembna in zadostna, vprašanje pa je, v kolikšni meri so lahko učinkovita, če niso del najprej novinarjeve lastne etike, še posebej pa uredniške politike.«

Problemi (samo)regulacije novinarjev in urednikov

»Če konkretno govorim o reprezentacijah gejev in lezbijk v medijih,« ilustrira Roman Kuhar, »potem lahko rečem, da je pogosto edina uredniška politika, ki obstaja glede tega vprašanja, to, da uredniške politike ni. V istem mediju – zgodilo se je celo v isti številki časopisa – lahko preberete skrajno heteroseksističen članek o homoseksualnosti, ki gotovo krši prej omenjena določila, in članek, v katerem je avtor izredno senzibilen do vprašanj, ki jih obravnava. Problem torej ni toliko v zunanji regulaciji, pač pa prej v samoregulaciji.«

Leta 2000 so bila, predvsem z zgledovanjem po BBC-jevem kodeksu, pripravljena Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, ki znotraj sklopov o programih posebnega pomena in o odnosu do nekaterih posebnih skupin in poslušalcev zaposlenim na RTV Slovenija podajajo obširnejša navodila glede zastopanosti verskih skupnosti, registriranih pri Uradu za verske skupnosti, odnosa do žensk, odnosa do invalidov, starejših oseb in spolnih manjšin.

Brankica Petković poudarja, da je regulacija skozi zakonodajo pomembna, da manjšine sploh dobijo zagotovljen dostop do njim namenjenim vsebin javnega servisa, vendar pa mora biti senzibilnost urednikov in novinarjev dovolj velika, da so načela lahko tudi uresničena. Pomemben prispevek k vključevanju manjšin v programe javne televizije vidi v delovanju dovoljšnjega števila novinark in novinarjev s »hibridnim kulturnim ozadjem«, ki bodo s senzibilnostjo in interesom obravnavali teme, ki zadevajo manjšine. Sandra Bašić Hrvatin poudarja, da bi morala biti poklicna merila stvar kulture in novinarske stroke, ki bi morala delovati v smeri samoregulacije, ne pa da so stvar pogajanj. »Pozabljamo, da vključuje avtonomija novinarja tudi odgovornost. Avtonomen je posameznik šele takrat, ko lahko kritično reflektira svoj položaj,« dodaja.

Sovražni govor, kontekst, format in izmuzljiva slika

Problematika sovražnega govora v medijih je v Zakonu o medijih opredeljena v osmem členu s formulacijo :»Prepovedano je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.« Roman Kuhar vidi problem predvsem v načinih, kako pripuščati sovražni govor v eter: »Novinarke in novinarji se namreč lahko ‘skrijejo’ za sovražnim govorom, ki ga izreka nekdo drug, češ jaz samo poročam, kaj vse se je zgodilo. Ampak – je res treba, da vsako neumnost, ki jo izrečejo določeni posamezniki v parlamentu, gledamo zvečer pri poročilih, nato pa še v tedenskih pregledih in tako naprej – in to seveda brez tega, da bi bila tovrstna sovražna izjava postavljena v ustrezen kontekst?« Sandra Bašić Hrvatin meni, da je prepuščanje javnega prostora govorcem, ki nimajo ničesar za povedati in so jih ustvarili mediji, najhujša zloraba, ki pa je ni mogoče reševati s kodeksi. Predvsem zato, ker se sovražni govor splača tako tistemu, ki ga uporablja, kot mediju, ki si s pomočjo sovraženega govora dviguje gledanost, pojasnjuje Sekloča.

Populizem pod krinko pa je mogoče najti tudi zunaj direktnega diskriminatornega govora, mimikriranega v objektivnost in pluralizem predstavljenih mnenj in pogledov. Sandra Bašić Hrvatin meni, da je tovrstna objektivnost dediščina nekdanjega sistema. »So določena vprašanja, kjer ni treba imeti levih in desnih. Ko pridemo do vprašanja človekovih pravic, te fantastične objektivnosti ni,« dodaja.

Podoben problem s populizmom pod krinko je izbira formata »pro et contra«, kjer so večinoma soočeni zagovorniki skrajno nasprotujočih si mnenj, razpravljajo pa o temah, ki niso mnenjske. »Pro et contra gotovo ni format, v katerem je smiselno razpravljati o človekovih pravicah; če boste izbrali tak format, veste, da boste dobili cirkus. Če boste izbrali osebo, ki ponavadi ni strokovno podkovana v določenem vprašanju, je pa glasna pri tem, da drugim odreka človekove pravice, boste dobili cirkus. Dobili boste kruh in igre – in to, se bojim, je prepogosto vodilo novinarstva v Sloveniji, ko govorimo o manjšinah,« opaža Kuhar.

Naslednja zanka, ki podre okus po pluralizmu pogledov, je kontekst, v katerem se o določeni manjšini poroča. Brankica Petković opozarja na poročanja o »praznovanjih in deliktih«, kar utrjuje predsodke in stereotipe o tem, kako se npr. »muslimani neprestano klanjajo«. Podoben način poročanja in vključevanja predvsem v informativne oddaje opaža tudi pri obravnavi GLBTQ manjšin, Romov, drugih verskih skupnosti in mladostnikov.

Najbolj izmuzljiva pa se zdi slika, ki spremlja poročanja. Čeprav so omenjena Poklicna merila in načela novinarske etike precej natančna v smernicah glede uporabe arhivskega gradiva in posnetkov, ki prikazujejo pripadnike manjšin v stereotipnih vlogah, so prav slike tiste, ki predstavnike manjšin najmočneje stereotipizirajo. »Ko govorite o Ameriki, imate tiskarno, ki tiska dolarje, ko poročate o homoseksualcih, prikažete njihove poljube ali magistrat, kot da homoseksualci nimajo nobenega drugega življenja kot spolnega oz. jih ne zanima nič druga kot to, da se poročajo. Tudi če na ravni besed uspejo razumeti stereotipizacijo, na ravni slike ne gre. Na koncu pa imate najbolj zanimivo, vox populi, ko se novinar postavi na Čopovo in na štirih primerih dobi glas ljudstva. Kateri ljudje na Čopovi reprezentirajo kogar koli?« problematizira uporabo posnetega materiala Sandra Bašić Hrvatin.

Dostop v javno debato in prostor

Problem enakovrednega dostopa vseh družbenih skupin do medijske sfere dobro ponazori razlika med navzočnostjo žensk in moških v dnevnoinformativnih oddajah, čeprav ne eni ne drugi niso manjšina. Dr. Marko Prpič v raziskavi, objavljeni pod naslovom Primerjalna analiza osrednjih televizijskih informativnih oddaj, navaja, da je bilo v analiziranem obdobju med letoma 2004 in 2006 v Dnevniku, osrednji informativni oddaji RTV, razmerje nastopajočih glede na spol kar v 80-odstotkih na strani moških. Predstavniki manjšin so še vedno večinoma objekti poročanja, ne pa aktivni sogovorniki. Sandra Bašić Hrvatin pri tem omenja svoje opozorilo novinarjem RTV, ki v prispevkih Rome v trenutkih, ko vstopijo v medijsko sfero, infantilizirajo s tikanjem in nazivanjem izključno z osebnimi imeni, tako da v diskurz, ko so vanj že aktivno vključeni, ne morejo vstopati kot enakovredni sogovorniki. Ob tem meni, da je treba manjšine vključevati v javni diskurz ob vseh temah, ki jih zadevajo, ne pa da se pripravljajo »getoizirane oddaje, ki jih gledajo samo tisti, ki so jim namenjene«.

Brankica Petković poudarja, da bi morali novinarji več navezovati stike z viri iz manjšinskih skupnosti in nato njihova mnenja in poglede vključevati v svoje prispevke, prav tako bi morala biti skupnost vključena v pripravo tako imenovanih programov posebnega pomena, namenjenih posamični manjšini, saj je to prvi korak pri vstopanju v medijski prostor, takoj za samoorganizacijo neke manjšine.

Pogledi št. 10-11, 25. avgust 2010