Industrija in umetnost
Prihajajoče majske evropske volitve so priložnost tudi za razmislek in preizprašanje, kaj je Evropska unija in kaj lahko prispeva k področju slovenske avdiovizualne dejavnosti. V današnjem času je namreč terminološko ustreznejša uporaba avdiovizualno (AV) področje, saj je zaradi prehajanja del iz enega izvedbenega okolja v drugo (film – televizija ali televizijski projekt – kinematograf) in vse prodornejših televizijskih formatov filmsko področje postalo preozek pojem.
Maastrichtska pogodba iz leta 1993 je omogočila sprejemanje ukrepov na področju kulture, z namenom zaščite, širitve in razvoja kulture v Evropi. Poenostavljeno, gre za restriktivne ukrepe, ki naj bi omejili popoln razmah ameriške popularne kulture in vsaj delno omejili »kulturni« imperializem. Relacija Evropa–ZDA je bila na tem področju pred kratkim aktualna v zavzemanju za to, da je evropski sektor izvzet iz trgovinskega sporazuma med EU in ZDA.
Izvedba je omejena na spodbujanje sodelovanja med izvajalci na področju ustvarjalnosti in kulture v različnih državah EU, tudi na AV-področju koprodukcije. Tako bi lahko prispevala k razcvetu kulture v državah EU ob sočasnem spoštovanju njihove nacionalne in regionalne raznolikosti ter s tem poudarila skupno kulturno dediščino.
Programi se oblikujejo za obdobje sedmih let in s 1. januarjem 2014 se je zagnal novi program Ustvarjalna Evropa, ki je združil oba iztekajoča se programa, Media za filmski in AV sektor ter Kultura za področje kulture. Program Ustvarjalna Evropa bo imel za obdobje 2014–20 proračun 1,462 milijarde evrov in bo namenjen varovanju in spodbujanju evropske kulturne in jezikovne raznolikosti, hkrati pa okrepitvi konkurenčnosti kulturnih in ustvarjalnih sektorjev za spodbujanje pametne, trajnostne in vključujoče rasti.
Vprašanje je, kako močno bomo zastopani znotraj tega slovenski avdiovizualni ustvarjalci oziroma ali smo v tem trenutku dovolj usposobljeni, da bomo izkoristili to priložnost. Namen Ustvarjalne Evrope je med drugim tudi okrepljena podpora za koprodukcije kakovostnih evropskih dramskih TV-serij in osredotočanje na neodvisne evropske produkcijske hiše.
Danski čudež
V zadnjem obdobju lahko veliko beremo o »danskem televizijskem čudežu«. Začelo se je s televizijsko serijo Umor (Forbrydelsen, The Killing), vznemirljivim trilerjem, ki je nastal v produkciji dramskega programa Danske radiotelevizije. Na prvem programu Danske radiotelevizije so serijo predvajali ob nedeljah ob 20. uri od začetka leta 2007. Avtor serije Søren Sveistrup je v dvajsetih enournih epizodah spretno zmešal kriminalno, socialno in politično dramo, ki se je zelo razlikovala od vsega prej videnega, in dosegel velik uspeh ne samo pri kritikih, temveč tudi pri gledalcih. Recept se zdi enostaven: sijajno napisano in zrežirano avdiovizualno delo, ki ga je poganjal lik policistke Sarah Lund (odigrala jo je znana danska igralka Sofie Gråbøl). Serija je kmalu postala hit v Skandinaviji, radi so jo gledali tudi v Nemčiji in Avstriji, prelomnica pa se je zgodila leta 2011, ko je serijo odkupil BBC za svoj 4. program. Imena scenarista, igralcev in režiserjev (kar 7 različnih režiserjev je režiralo prvih 20 epizod) niso britanskemu občinstvu nič pomenila, a navkljub temu je bila gledanost solidna. Ko se je razširila še vest, da je kabelska televizija AMC (producirala je tudi odlične Oglaševalce) odkupila pravice za ameriško verzijo serije (v času tega pisanja se v ZDA najavlja že 4. sezona ameriške verzije, ki smo jo lahko na kabelskem omrežju Fox gledali tudi pri nas), je že bilo jasno, da gre za eno najpomembnejših serij novega tisočletja.
Ko so se Britanci navdušili še nad serijo Oblast (Borgen), katere 2. sezono ravno predvaja TV Slovenija, je bil danski televizijski čudež osvojen pojem, ki je začel krožiti po vsem svetu. Sledil je še en velik uspeh, nadaljevanka Most (Broen), ki jo je sicer napisal Šved, a ker gre za dansko-švedsko koprodukcijo, so se zasluge za svetovni uspeh pripisale preteklim danskim uspehom. Formula – truplo na mostu med Dansko in Švedsko ter danski inšpektor (igra ga Kim Bodnia) in švedska inšpektorica (Sofia Helin) – je bila tako uspešna, da sta že nastali še dve verziji: angleško-francoska The Tunnel v produkciji Canal+ in svetovno razvpita ameriško-mehiška različica z Diane Kruger v glavni vlogi na Foxu.
Danska je že desetletja cenjena filmska država s svetovno znanimi režiserskimi imeni in globalnim igralskim zveznikom Madsom Mikkelsenom, vendar ji je s televizijskimi deli uspelo še več – globalni uspeh, ključ do tega pa je stalno iskanje in promoviranje novih idej in konceptov. Podobno uspeva tudi Izraelcem, najizrazitejši primer, ki je z lokalnimi verzijami preplavil mnoge evropske države, je Na terapiji (BeTipul), ki je bila odkupljena v ZDA, Argentino, Brazilijo, Kanado, Japonsko, Poljsko, Madžarsko, Češko, Romunijo, Italijo, Nizozemsko, Rusijo, Srbijo, Hrvaško in tudi Slovenijo (razkritje: slovenski producent je bilo podjetje avtorja članka).
Bi bilo kaj takšnega mogoče tudi pri nas ali je bolje kar takoj opustiti upe in se prepustiti malodušju?
Dober hrvaški posel
Četudi je danski primer za nas težko ponovljiv, ker bi ga takoj odpravili z izgovorom, da so proračuni previsoki pa da se Slovenci ne znamo iti žanra – zakaj si vendarle ne upamo niti pomisliti na kaj takšnega, kot je Na terapiji?
Inovativen pristop, nizek proračun, prenosljivo v vsakršno okolje …
Ali pa podcenjene in podcenjevane telenovele, ki jih uspešno k nam izvažajo že Hrvati, Turki pa so iz tega razvili močno izvozno panogo, s pomočjo katere so osvojili svetovne televizijske postaje?
V slovenskem AV-prostoru je stalno prisotno negodovanje nad ne dovolj velikimi sredstvi. Res jih ni veliko in ni jih dovolj za vse. Dejstvo je tudi, da scenaristika ni dovolj razvito področje, a vendarle se zdi, da je ključni problem drugje. Tako kot pri podobnih primerih dobre prakse v Evropi bi namreč tudi pri nas predvsem potrebovali institucijo, ki bi za sabo povlekla vse udeležene v panogi.
Preverljivo dejstvo je, da obrtno znanje imamo, dokaz so koprodukcije že v daljni preteklosti, na primer leta 1977, ko je pri nas svetovni velikan Sam Peckinpah snemal film Železni križ, pa leta 1990, ko je sam Tom Stoppard v Sloveniji snemal Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva, v bližnji preteklosti Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan iz leta 2007, predvsem pa to, da produkcijske hiše iz tako razvitih držav, kot sta Francija in Nemčija, vztrajno najemajo tukajšnje »obrtne« storitve pri snemanju televizijskih oglasov.
In zakaj nam ne uspe tudi na filmskem in televizijskem področju?
Po odgovor se lahko odpravimo kar v sosednjo državo, najnovejšo članico EU, ki nam je več kot desetletje zavidala sistemsko ureditev filmskega področja. Danes pa z institucijo HAVC (Hrvatski audiviozualni centar) predstavlja vzor urejenosti ne samo državam bivše Jugoslavije, ampak tudi mnogim državam v srednjeevropskem prostoru.
Za ponazoritev lahko preskočimo v ekonomsko razmišljanje in se vprašamo, zakaj neko podjetje v isti panogi odlično posluje, drugo pa slabo ali zanič. Čigave so zasluge ali krivda? V obeh primerih v kadrovski zasedbi, predvsem menedžmentu. HAVC s polnimi jadri dobrih kazalcev stanja v avdiovizualni industriji in uspešno uveljavitvijo davčnega povračila za tuje produkcije (tretja in četrta sezona Igre prestolov in film Diana, trenutno v Dubrovniku tretja sezona francosko-nemško-češke nadaljevanke Borgia) vstopi v Hrvaški sabor, pritegne pozornost poslancev in jim predstavi projekt Filmski turizem. Predstavitev je vodila Juliane Schulze, starejša partnerica iz nemškega svetovalnega podjetja Peacefulfish, in poslanci so se lahko prepričali o primerih dobre prakse iz držav, ki so z AV-produkcijami na svojem področju dosegle pomembne rezultate v popularizaciji »destinacijskega« turizma.
Temu so dodali še študijo Inštituta za javne finance z naslovom Gospodarski in fiskalni učinki avdiovizualne dejavnosti in državne podpore. Ta pokaže, da je hrvaška AV-dejavnost na zdravih nogah in da je bila ena uspešnejših dejavnosti tudi v obdobju recesije in krize. Hrvaški AV-sektor je v evropskih in svetovnih okvirih učinkovit in dobičkonosen. To dokazuje primerjava med rastjo dobička pred obdavčitvijo in po nje, saj je bil v letu 2011 dobiček skoraj 25 odstotkov višji kot leta 2007. Letni finančni učinki AV-sektorja so višji od zneska državne podpore, ki na letni ravni znaša približno 70 milijonov kun (cca 9 milijonov evrov), za vsako vloženo kuno v to področje pa država dobi nazaj vsaj 1,5 kune. Zaradi vsega tega je lahko ravnatelj HAVC Hrvoje Hribar pred poslanci samozavestno napovedal še boljše rezultate in nove možnosti, če bo posluh tudi na drugih ministrstvih, konec leta pa mu je Francija podelila odlikovanje viteza reda umetnosti in leposlovja za zasluge v medkulturnem sodelovanju in krepitvi vezi hrvaškega in francoskega avdiovizualnega sektorja.
Slovenska sociala
Pri nas pa je stanje danes povsem nasprotno. Slovenski (še vedno le) filmski center (SFC) se koplje v lastnih težavah in izkazuje permanentno pomanjkanje vizije in upravljavskih sposobnosti. Še vedno trka zgolj na vrata ministrstva za kulturo, obenem pa se vrti v krogu ter se zanaša, da se bodo čudežno pojavili še »zunajproračunski viri«. S svojim netransparentnim delovanjem vzbuja vsakodnevno večji dvom v kredibilnost z oporečnimi točkovanji posameznih ocenjevalnih komisij, še bolj pa z nesposobnostjo črpanja že tako skromnih sredstev, ki mu jih nameni država. SFC si je namreč prisvojil še odločanje o razdelitvi sredstev za AV-področje, vendar ga je premamilo zaračunavanje tarif: od vseh producentov, ki se prijavljajo na razpise, in še dodatno od tistih, ki so na teh razpisih izbrani, namreč s tarifami zahtevajo del pridobljenih sredstev nazaj in jih namenjajo za delovanje SFC. Da ne bo nesporazuma: da se lahko producent sploh prijavi, mu SFC to zaračuna 100 evrov za vsako prijavo, če je na razpisu uspešen, pa mu iz odobrenih sredstev za realizacijo celovečernega filma zaračuna tudi do pet tisoč evrov.
Zaradi uvedbe oziroma potrditve teh tarif za leto 2012 na vladi razpis za AV-medije ni bil pravočasno objavljen in v državni blagajni je ostalo 700.000 EUR. Medtem ko je HAVC decembra 2013 že objavil Razpis za razvoj scenarijev in projektov televizijskih del, pri nas trepetamo, ali bo vodstvu SFC sploh uspelo počrpati proračunski denar za AV-področje.
Če ministrstvo za kulturo želi, da se Slovenija na tem področju razvije, potrebujemo tudi slovenski avdiovizualni center, ki bo imel ugled pri nas in v tujini (ugled mu seveda lahko zagotovi le primerno vodstvo), ki bo kredibilen, neoporečen in bo imel vizijo, drznost ter pogum podpreti ambicioznejše projekte, predvsem pa bo objavljal javne razpise v rednih, vnaprej znanih rokih, in bo v rednih, vnaprej znanih rokih tudi razglasil rezultate.
Cilj bi morala biti rast strokovnosti, pluralizacija in spodbujanje poslovno zanesljivih producentov, ki so sposobni del sredstev pridobiti tudi na trgu in v tujini, ne pa zgolj napajanje iz javnih sredstev, kar je bila prevladujoča mantra zadnjih dveh desetletij. S tem bi se dinamiziralo avdiovizualno področje, prihajalo bi do sinergije med javnimi in zasebnimi finančnimi viri, mladi ustvarjalci, ki nedvomno izkazujejo znanje in potencial, pa bi dobili več možnosti za realizacijo svojih del in uveljavitev v mednarodnem prostoru.
Ko in če se bo sploh kdaj to zgodilo, bo Evropska unija postala tudi za slovensko avdiovizualno področje velika priložnost.
_
Dr. Aleš Pavlin je solastnik produkcijske hiše Perfo, docent na AGRFT in član Sveta za radiodifuzijo.
********************
Objavljamo tudi odziv Nerine T. Kocjančič (Slovenski filmski center)
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014