Popkulturni fenomen
Hollywood na Bosporju
Zahodnjaške predstave o Istanbulu kot mestu, nad katerim lebdijo eksotični vonji začimb in kadil z bazarja, po ulicah pa šumlja od nabranih brokatnih hlač, v katerih brkati Turki stopicajo naokoli, so resda manj razširjene kot nekoč, a ravno tolikanj trdožive, da na megalopolis na Bosporju le redki gledajo kot na sodobno razvito prestolnico. Na literarnem področju je s takimi predsodki pometel Orhan Pamuk z Muzejem nedolžnosti, ki se dogaja v sedemdesetih in bralcu prinaša nemalo podrobnosti o duhu časa in njegovih popkulturnih značilnostih. Glavna junaka sta sin iz bogate družine industrialcev in njegova revna ljubica – s čimer bi Pamukov roman že skoraj lahko primerjali s turškimi žajfnicami. Taka primerjava je seveda bogokletna, bilo pa bi zanimivo vedeti, če obstaja povezava med branostjo Pamukovih knjig in gledanostjo turških TV-serij, ki imajo svoje zveste odjemalce tudi v Sloveniji. So iste osebe najprej vzele v roke Sneg in se potem prilepile na kavč v času predvajanja Gümüş ali so po izteku 1001 noči užaloščene hlepele po čem turškem in jim je pod roke prišel Muzej nedolžnosti? Kakorkoli že, nespodbitno je, da so tako Pamukova dela kot TV-serije v zadnjem času najbolj prodajan turški (kulturni) izvozni artikel.
Turška Dinastija
Fant in dekle sredi dvajsetih se peljeta po cesti. Nevpadljivo oblečena, v nevpadljivem avtomobilu srednjega razreda. Nevpadljivih, nevtralnih obraznih potez, tako da bi bila lahko rojena kjerkoli od Nordkappa do Erevana. Nato avto nenadoma ustavi, dekle – prej za volanom – skoči ven, se skloni ob cesti in bruha. Fant se vznemiri: »Kaj ti je, a ne bi šla k zdravniku?« »Sem že bila,« odvrne dekle, ko se izbruha, »noseča sem.« Fant je presrečen, poroka je na vidiku, od vznemirjenosti si prižge cigareto, dekle je sicer nekoliko nejeverno, češ saj veš, da bo tvoj ded proti, pa vendar se ukloni njegovemu kavalirstvu: presediva se, če si noseča, ne smeš voziti. Dekle odpre vrata, ne da bi preverilo stanje v stranskem vzvratnem ogledalu. Napaka, ki te v avtošoli stane nekaj točk na izpitni vožnji, tu pa zapečati usodo mladega para: po cesti prav takrat prihrumi tovornjak in pod svojimi kolesi zmelje zametke bodoče srečne družine. Posledice so katastrofalne, sledi hiter pomik v času naprej, točno za leto dni, kot obvešča napis na zaslonu, in uzremo prej od življenja in radosti prekipevajočega mladeniča, kako – vidno upadel in zanemarjen – utaplja svojo žalost v alkoholu. Za glasbeno ozadje poskrbijo Rolling Stones s Sympathy For The Devil. Fant prazni en kozarec za drugim in iz pijanskega pomenka s točajem je razvidno, da se bliskovito bliža številki 365 – za vsak dan, kolikor jih je minilo od dne, ko mu je kruta usoda iztrgala njegovo ljubljeno, po enega.
To je otvoritveni kader soap opere Gümüş, ki je bila v Turčiji na sporedu med januarjem 2005 in junijem 2007 (na Hrvaškem pa med novembrom 2010 in aprilom 2011). V arabske države so jo izvozili pod imenom Noor, kjer je zaradi zahodnjaškega življenjskega sloga nastopajočih izzvala ogorčenje verskih dostojanstvenikov, islamski klerik v Savdski Arabiji je vernikom celo odsvetoval ogled. Niso ga upoštevali: zadnja epizoda je pred TV-sprejemnike prikovala 85 milijonov gledalcev iz Savdske Arabije in sosednjih držav. Skozi vahabitska očala je že v otvoritvenem kadru opaziti nemalo moralno zavrženih ali vsaj spornih dejanj: Mehmet, kakor je ime nosilnemu moškemu liku, si ne bi smel privoščiti piti alkohola; nosečnost njegovega dekleta Nihan priča o spolnih odnosih pred poroko; navsezadnje je narobe tudi, da ženska sedi za volanom – če si pred Sympathy For The Devil raje kar zatisnemo ušesa …
Nasploh družina Şadoğlu, lastnica podjetniškega imperija in torišče nadaljevanke, v svojih nedrjih gosti še nekaj spornih elementov, od nezakonskih otrok (pri čemer opravičilo zanj očetu daje neplodnost njegove zakonske žene) do navade pitja vina pri kosilu ali viskija pri sklenitvi posla. Ogrodje pa je vendarle spoštljivo do tradicije: člani družine se zbirajo na skupnih kosilih v jedilnici družinske palače ob Bosporju in so podložni patriarhu, dedu Mehmetu Fikriju. Sivolasi in dobrodušni pater familias spominja na Blaka Carringtona iz Dinastije, ne manjka niti zlobna in manipulativna rdečelaska, turška verzija Alexis. Podobnosti se tu ne nehajo, vključno z razkošjem, ki ga družina Şadoğlu uživa; ob čemer se zastavlja vprašanje, kako realna je takšna podoba Turčije? Mar ni to le neka idealizirana konstrukcija, kakršno je v desetletjih po drugi svetovni vojni na svetovnih razstavah ponujala Sovjetska zveza?
Od Listja do Prepovedane ljubezni
Norija s telenovelami se je začela pred nekaj leti, z nadaljevankama Ko listje pada (Yaprak Dökümü), ki je bila v Turčiji na sporedu med letoma 2005 in 2010 (konec letošnjega novembra pa so jo začeli predvajati na Pop TV), in Prepovedano ljubeznijo (Aşk-i-Memnu), se spominja Hatiçe Üzkan, novinarka in urednica kulturne rubrike v angleški izdaji Hürriyet, enega od osrednjih turških dnevnikov. Omenjeni seriji se od novejših, ki so nastale za njima, razlikujeta po tem, da sta bili posneti po knjižni predlogi. Obe sta prežeti z melodramatično noto, le da je Ko listje pada nekakšna družinska saga, ki se je med knjižnimi platnicami dogajala v tridesetih letih 20. stoletja (v televizijskem formatu pa v sedanjosti), Prepovedana ljubezen pa je klasična ljubezenska zgodba, polna zapletov in s koncem v slogu Shakespearovih tragedij. Slednja je zato bolj pritegnila sogovornico. Ne, ne sramujem se priznati, da sem serijo spremljala, v smehu odgovarja Üzkanova, ki poudarja, da je popularnost tudi zasluga glavne igralke Beren Saat.
Turški Brad Pitt
Igralke in igralci turških žajfnic pa so si najbolj predane oboževalce pridobili na Bližnjem vzhodu. Za Beren Saat so ankete pokazale, da so si mnogi gledalci želeli, da bi njihovo dekle ali žena spominjala nanjo. Kivanç Tatlituğ, ki je v Noor upodobil Mehmeta, si je prislužil vzdevek »turški Brad Pitt«. On in vsi ostali, katerih zvezde so vzšle s televizijskimi produkcijami, so tudi v domovini oblegani od paparacov in si prizadevajo skriti kočljive podrobnosti iz svojega življenja pred tabloidnimi novinarji. Resni mediji, med katere sodi tudi Hürriyet, pa do njih ohranjajo kritično distanco. Hatiçe Üzkan je do njih izoblikovala odnos, ki že meji na prezir: »V redakciji smo se nad serijami najprej zmrdovali, češ o tem pa že ne bomo pisali, naše področje sta kultura in umetnost, a vsakič ko smo objavili kaj v zvezi s televizijskimi zvezdniki, je branost člankov presegla vse meje.«
Najbrž je odveč dodati, da so bili prav članki o soap operah tisti, na katere je prejela največ elektronske pošte ... Igralci, o katerih so poročali, v veliki večini niso šolani in z diplomami igralskih akademij v žepu, kakršne Turčija seveda premore, vendar igrajo v »resnih filmih« ali na odrskih deskah. V TV-serijah nastopajo nekdanje manekenke in modeli, ki so jih odkrili na modnih stezah in od tam prestavili pred televizijske kamere. Nekateri so se pozneje, ko so si že finančno opomogli, odločili za igralske tečaje, pikro pripominja Hatiçe Üzkan. Takšna je bila tudi profesionalna pot Kivança Tatlituğa, ki so ga za vlogo v Gümüş/ Noor izbrali zavoljo čednega obraza in lepe postave, medtem ko se je šele pred kratkim vpisal v igralski tečaj. Kmalu po vlogi Mehmeta je njegova zvezda na Bližnjem vzhodu sijala tako močno, da se je v zlato spremenilo skoraj vse, česar se je dotaknil, med drugim dišave s njegovim imenom. Ta čas »turški Brad Pitt« igra v telenoveli z naslovom Kuzey Güney (Sever in jug), izjavil pa je, da si želi zaigrati tudi v kakšnem filmu – bližnjevzhodne produkcije.
Njegovo ime se najbrž nikoli ne bo vrtelo v odjavni špici kinodvorane v Cannesu med filmskim festivalom, zato pa je že zdaj stalni gost canneskega sejma televizijskih serij MipCom v začetku oktobra. Po materialni plati se bržčas ne more pritoževati; zaslužki televizijskih zvezdnikov turških telenovel so solidni – ni pa znano, ali so tudi bajni, kajti produkcijske hiše skrbno pazijo, da točne številke ne bi pricurljale v javnost. Ko je Turčijo obnorela Prepovedana ljubezen, se je v medijih govorilo, da Beren na nadaljevanje dobi po 40.000 lir (malce manj kot 20.000 evrov) honorarja, pripoveduje Hatiçe Üzkan. Toda to je bilo pred nekaj leti in danes v javnosti krožijo mnogo višje številke, ki pa so nepreverjene in nepreverljive.
Podplačani postprodukcijski delavci
Zato pa je jasno, koliko za svoje delo dobijo tisti, katerih obrazi se ne sončijo v soju reflektorjev, a so za končni izdelek prav tako nepogrešljivi. Postprodukcijski delavci, ki delajo v nemogočih razmerah, tudi po dvanajst ur nepretrgoma, ob koncu meseca za to dobijo 1000 ali 900 turških lir. Povprečna plača v Turčiji sicer znaša 700 lir, vendar je povprečje vedno varljivo, sploh pa v državi, ki se razprostira na tako veliki površini in obsega vse od manj razvitega in siromašnega vzhoda do blišča v mestu ob Bosporju. Razkošje, ki ga prikazujejo nekatere telenovele, zatorej sploh ni pretirano, v Istanbulu je veliko bogatih ljudi, ki trošijo na vsakem koraku, tudi za umetnost, zatrjuje Hatiçe. Nekaj njenih prijateljev dela v televizijski postprodukciji in ti so se leta 2011 udeležili protestov na osrednjem istanbulskem trgu Taksim, kjer so si prizadevali izprositi pravičnejše plačilo. Solidarnostno so jih podprli tudi igralci, čeprav so njihove plačilne ovojnice mnogo debelejše. Prav dobro plačilo je tisto, ki v televizijske vode zvabi tudi kakšnega šolanega igralca – Üzkanova navede primer gledališkega igralca, ki s honorarji za nastope v telenovelah krije stroške za delovanje svojega zasebnega gledališča. In še srečo ima, da se mu je uspelo prebiti v televizijske studie, nove obraze po besedah sogovornice menda pogosto izbirajo kar v manekenskih agencijah ali v eni od igralskih šol, ki doživlja velik vpis prav zato, ker se je razvedelo, da od tam vodijo poti pred televizijske kamere.
Da, vsekakor si mladi želijo postati zvezde televizijskih žajfnic, prikimava Hatiçe. Od tega jih najbrž ne odvrne niti ena novejših serij – katerih število je v zadnjih letih postalo popolnoma neobvladljivo, navrže –, ki se osredotoča prav na zvezdništvo in življenje v Zlaganem svetu (Yalan Dünya), kar je tudi prevod naslova serije. Ena prvih stvari, ki jih mora novopečena zvezda opraviti, je selitev v pravi del Istanbula: po Hatiçinih besedah sta to Nişantaşi in Çihangir. Slednji, presenetljivo, sploh ni predel mesta z razkošnimi vilami, visokimi ograjami in grozečimi psi, temveč prijetna četrt s starimi hišami, številnimi kavarnami in hipsterskimi prodajalnami vintage oblačil, ki še najbolj spominja na Barcelono.
Ali priljubljenost turških telenovel v tujini Hatiçe navdaja z domoljubnim ponosom? Ne, nikakor, se namrdne, ker nimajo nič opraviti z resničnostjo, ne jaz ne moji prijatelji ne živimo tako. Eno pa je gotovo – in zaradi tega morda vsi skupaj živijo (ali bodo živeli) bolje: da je v Istanbulu skokovito naraslo število turistov iz arabskih držav, ki so jih v mesto med Evropo in Azijo pritegnile prav turške telenovele.
Slikanje z iPhoni pred palačo Topkapi
Stereotip o premožnih, a tudi zahtevnih arabskih turistih, ki jim je treba ponuditi več kot povprečnemu popotniku s stare celine, se potrdi, ko se neko novembrsko jutro s fotografom namestiva v kombi turistične agencije Karnak Travel, specializirane za goste iz arabskih držav od severne Afrike do Bližnjega vzhoda. V vozilu višjega razreda, s srebrno zvezdo na maski in bež usnjenimi prevlekami na sedežih, nas pozdravi Omar, arabsko govoreči vodnik. Doma je iz Şanliurfe, turškega mesta ob meji s Sirijo, pove pozneje na Hipodromu, kjer je prvi postanek. S člani naše skupine – mlajšim parom iz Tunizije, zdravnikom iz Alžirije ter še dvema zakoncema iz ene od zalivskih držav – pa nato spregovori v univerzalni govorici turističnih vodnikov, ki jo je razumeti kljub jezikovnim oviram, saj sestoji iz velike količine šaljivih domislic navsezgodaj zjutraj.
Pred Modro mošejo ob devetih postava še nekaj turistov in turistk, ki zavoljo naglavnih rut ne morejo skriti, od kod prihajajo. Prav vsi se navdušeno fotografirajo z najnovejšimi modeli pametnih telefonov in tako najučinkoviteje ovržejo zahodnjaške predsodke o zaostalih Arabcih, pa tudi sklatijo večvrednostne komplekse Evropejcev ... Angleško govoreča vodnica iste agencije se medtem ukvarja s tremi zakonskimi pari Indijcev, ki so na ogled Istanbula prišli iz Abu Dabija, kjer so na začasnem delu. Agencija Karnak Travel, katere sedež je v Istanbulu, njen lastnik pa je Sirec, je bila tista, ki je v času histerije za Noor prišla na sijajno idejo: najela je palačo, v kateri je prebivala družina Şadoğlu, in jo razkazovala bližnjevzhodnim turistom. Odkar Noor tam ni več aktualna, jih v palačo ne vodijo več, zato pa vodnica pove, da je še vedno tarča vsakovrstnih vprašanj, povezanih s soap operami. Na poizvedbo, koliko turistov iz arabskih držav zadnja leta gosti Karnak Travel, njihov predstavnik za trženje Shadi Yousef nekam enigmatično odgovarja, da se »število iz leta v leto povečuje«. Prihajajo iz Sirije, Jordanije, Libanona, Iraka, Kuvajta, Katarja, Bahrajna, Združenih arabskih emiratov, Omana, Savdske Arabije, Egipta, Maroka, Tunizije in Alžirije, našteje čisto vse države po spisku. Edini oprijemljivi podatek, s katerim postreže, je število arabsko govorečih vodičev, ki jih premore njihova agencija: 52.
Podobno (ne)zgovorna je Catherine Stryker, vodja prodaje pri Global Agency, ki distribuira serije turških produkcijskih hiš. Z enako dejavnostjo kot njen delodajalec se v Istanbulu ukvarja vse več podjetij, zato je težko odgovoriti, koliko je vseh, pravi Strykerjeva. Gotovo je le, da se jim glede prometa ni treba pritoževati: ta se je v zadnjih letih (Global Agency obstaja od leta 2006) povečeval za sto odstotkov na leto. Sklenjeno imajo ekskluzivno pogodbo s turškima televizijama Star TV (producent Sulejmana Veličastnega) in ATV, ta čas pa gresta najbolj za med seriji Game of Silence (Suskunlar), ki pripoveduje zgodbo o štirih prijateljih iz otroštva, precej podobno oni iz filma Sleepers, in Dila, ki je ljubezenska zgodba. Glavni trgi Global Agency so, pričakovano, Bližnji vzhod s Severno Afriko ter Srednja in Vzhodna Evropa.
Neoosmanizem in turška kulturna hegemonija
Turška televizijska produkcija je tako močan magnet, da nekateri že govorijo o »koloniziranju s soap operami« oziroma o turški mehki moči (soft power po Josephu Nyeju). Prispevek na to temo sta maja letos na kolokviju z naslovom Transforming Cultural Geographies: Reflections of Transnational Media Flows (Spreminjanje kulturne geografije: odsev mednarodnih medijskih tokov) predstavila dr. Zafer Yörük in dr. Pantelis Vatikiotis, profesorja z univerze v Izmirju.
Neoosmanizem je pojem, ki ga je utemeljil in promoviral turški zunanji minister Ahmet Davotoğlu, nanaša pa se na turško zunanjepolitično strategijo, ki bi v bližnji okolici povzročala kar najmanj problemov. Turčija kot mehka moč bi tedaj vzniknila kot velesila v diplomaciji in pod svoje okrilje vzela ozemlja, ki so bila nekdaj del osmanskega imperija, razlaga Vatikiotis.
Po pisanju turških medijev je dejstvo, da se domače žajfnice prodajajo daleč naokrog, zadosten razlog za govorjenje o Turčiji kot novi mehki moči. Mehka moč je po Josephu Nyeju sposobnost narekovanja tem (agenda-setting) in prodajanja kulturnih produktov, med katere sodijo televizijske nadaljevanke, pa tudi medijske vsebine. Trda moč pa je strateška in geopolitična.
Po Vatikiotisovem mnenju priljubljenosti turških soap oper korenini v dvojnosti identitete, ki jo prikazujejo. Ta ni značilna le za tovrstno produkcijo, temveč za Turčijo nasploh, tudi v širšem političnem smislu. Hkrati poskušajo pritegniti gledalce v evropskih državah (v katerih družbo se Turčija v okviru EU želi prebiti), pa tudi v bližnjevzhodnih sosedah tja do Savdske Arabije in Katarja.
Gledajo jih celo Grki
Zanimivo je, da so turške serije gledane tudi v Grčiji, ki je ta čas močno prizadeta zaradi gospodarske krize in je njena TV-produkcija skoraj zamrla, kar je voda na mlin Turkom. Grki turške serije vendarle spremljajo iz malce drugačnih razlogov kot na Bližnjem vzhodu: starejši gledalci v njih prepoznavajo like in kraje, ki so državama skupni; ženske so nad njimi navdušene zaradi melodramatičnih elementov. Toda Vatikiotis poudarja, da priljubljenost turške televizijske produkcije v Grčiji še zdaleč ne pomeni, da je Turčija tam pridobila politično moč. Podobno je bilo z invazijo telenovel iz Latinske Amerike: v devetdesetih so pred TV-sprejemnike v Turčiji prilepile marsikoga (ali marsikatero), pa ne Venezuela ne Mehika s tem nista pridobili statusa velesile. Pri tem namreč pomembno vlogo igrajo geografska bližina in kulturne vzporednice.
Da bi se turška mehka moč preobrazila v trdo in bi Turčija resnično postala regionalna velesila, bi se morala odločiti in nehati loviti ravnotežje med vzhodom in zahodom, pa tudi jasneje obrniti k sekularnosti (ali jo povsem zavreči), meni Vatikiotis. Bi to lahko povzročilo premike v politiki do EU? Med 2002 in 2005 je bila vladajoča politična koalicija v Turčiji zelo naklonjena demokratizaciji in vstopu v Unijo. Od leta 2005 pa se zdi, da si prizadevajo približati muslimanskemu svetu in postati nekakšen vzor za demokratizacijo. EU zanje ni na prednostnem seznamu.
Kako se turški družboslovci lotevajo fenomena soap oper, je raziskav obilo? Da, odgovarja Vatikiotis, vendar se osredotočajo predvsem na njihov vpliv na Bližnji vzhod, na podobo Turčije v bližnjevzhodnih državah, bolj vnemar pa puščajo nemuslimanske države, kot je Grčija, ali druge države na Balkanu. Vatikiotis, seveda tudi sam grških korenin, se je lotil raziskovanja v Grčiji, začenši s pregledovanjem odstotkov gledanosti, iz katerih je poskušal izluščiti stopnjo priljubljenosti med različnimi demografskimi skupinami. Izsledki so bili zanimivi: nad njimi se v Grčiji navdušujejo predvsem starejše generacije (po klasifikaciji grške televizije: stari 55 let in več) in ženske, medtem ko jih na Bližnjem vzhodu spremljajo mladi obeh spolov in ženske. Pod vplivom turških serij so Grki sprevideli, da imajo s Turki kljub političnim razprtijam nemalo skupnega: pomembno vlogo družine in hierarhične vloge v njej, podobno hrano. Zato pa je v Grčiji slišati kritike, da turške serije prikazujejo ženske kot gospodinje, ki ne opravljajo nobenega poklica (za bližnjevzhodne gledalce so ženski liki v turških telenovelah seveda moderni). Seveda pa odmevajo tudi glasovi proti uvozu turške TV-produkcije, ki naj bi ogrožala grško nacionalno identiteto.
Sulejman Veličastni med bitkami in haremom
Eden vidnejših turških izobražencev, ki so se poglabljali v fenomen priljubljenosti turških žajfnic, je sociolog dr. Aydin Uğur, dekan Fakultete za umetnost in znanost pod okriljem univerze Bilgi. Uglajeni možak s sivo brado v svoji pisarni z balkonom in razgledom na prekrasno travnato okolico univerzitetne četrti prižge cigareto, in to kljub dokaj strogemu protikadilskemu zakonu, ki je v Turčiji v veljavi od leta 2008. Ampak profesor Uğur, svetovljan širokega duha, ki angleščino obvlada do veščine šaljivega kramljanja, ni drobnjakar. V svoji dobrotljivi omikanosti malce spominja na lik iz ameriške nadaljevanke Oglaševalci, Berta Cooperja, ekscentričnega solastnika oglaševalske agencije Sterling & Cooper, ki obožuje japonsko kulturo in mu steno pisarne krasi platno Marka Rothka. Njegov turški dvojnik takšne oznake gotovo ne bi zameril, saj nad popularno kulturo ne viha nosu in prostodušno prizna, da ta čas vneto spremlja dve TV-seriji: Sulejman Veličastni (Muhteşem Yüzyil) in Zlagani svet. Ko izve, od kod prihajam, se prime za glavo: Joj, nisem vedel, da imajo turške telenovele takšen domet! In nato pripomni, da bo med najinim pogovorom tudi on intervjuval mene, saj ga zanima, kako na turško televizijsko produkcijo gledamo v Sloveniji in katere kategorije prebivalstva te serije najbolj zavzeto spremljajo.
Ampak ker sva v Turčiji, se pogovor spodobi začeti z izpadom turškega ministrskega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, ki je konec novembra javno vzrojil, češ da snovalci serije o Sulejmanu Veličastnem potvarjajo zgodovino, da velikega vladarja prikazujejo preveč prozaično in da bo zategadelj potegnil ustrezne pravne vzvode, karkoli naj bi to že pomenilo (čez nekaj dni, na začetku decembra, se je izkazalo, kaj to pomeni: brezimni turistični delavec iz Konye v Anatoliji je pri krajevnem tožilcu vložil tožbo zoper TV-serijo, ki da se »norčuje iz zgodovinskih vrednot«). Eden glavnih Erdoğanovih argumentov je bil, da je Sulejman Veličastni preživel trideset let svojega življenja na bojiščih (ali na poti tja in nazaj), se pravi dobesedno »na konjskem hrbtu«, tako da se ni mogel toliko zadrževati v haremu, kjer je središče dogajanja sporne serije.
Erdoğanovi izračuni so rahlo napačni, s prekanjenim nasmeškom razlaga Uğur, četudi je Sulejman Veličastni tri desetletja tičal v sedlu, mu je to še vedno pustilo kar nekaj prostega časa, kajti sezona za bitke je od aprila do novembra, se pravi, da je za haremske intrige in ostalo imel na voljo šest od dvanajstih mesecev v letu. Premierjeve besede o nekakšnih pravnih vzvodih pa so čisti nesmisel in prozorna politična zvijača, s katero si kupuje glasove za svojo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP), je prepričan Uğur. Zanimivo je, da je serija o Sulejmanu Veličastnem izzvala podobne politične diskusije tudi v Grčiji, kjer jim gre v nos domnevno neoosmanski priokus poveličevanja zgodovinskega obdobja, v katerem se je Osmansko cesarstvo raztezalo globoko v Azijo in na Balkan. Približno do meja, do koder danes seže popularnost turških TV-serij, ugotoviva s profesorjem Uğurjem.
Kar gre turškemu premierju zares v nos, ni domnevno potvarjanje zgodovinskih dejstev – kajti le popolnemu norcu in brezupnemu naivcu bi padlo na pamet od TV-nanizanke zahtevati, da verodostojno prikazuje zgodovinsko obdobje, o katerem niti ni na voljo dovolj virov –, temveč razuzdanost in ohlapnost moralnih načel v haremu in na sultanovem dvoru nasploh. Sulejmana Veličastnega serija prikazuje kot marioneto v rokah njegovih priležnic, kar pa najbrž ni daleč od resnice, saj je vendar jasno, da imajo ženske vedno vse niti v rokah, pristavi sogovornik z nekakšno dobrodušno resigniranostjo. Sulejman Veličastni je bil pod svojimi vojaškimi in državniškimi nazivi čisto navadno človeško bitje, serija o njem pa se na dogajanje v haremu osredotoča tudi iz čisto praktičnih razlogov: snemanje bitk bi bistveno podražilo produkcijo. Vsekakor je Erdoğanova kritika psevdozgodovinske razsežnosti Sulejmana Veličastnega tem bolj čudna, ker je serija v Turčiji na sporedu že 16 mesecev, meni profesor in nato doda, da je bilo kritike iz tabora APK slišati že, ko se je razvedelo, da bodo začeli snemati serijo s tako vsebino.
Samo ženske in nostalgiki
Profesor Uğur je povsem prepričan, da telenovele z ljubezensko tematiko spremljajo pretežno ženske. Vsebina, ki v osredje postavlja glavno junakinjo in njeno iskanje ljubezni, pritegne tako Turkinje kot prebivalke arabskih in balkanskih dežel. Kot ugotavlja Janice Radway v svojem delu iz osemdesetih let Reading Romance (Brati ljubezenske zgodbe), ženske v ljubezenskih romanih najbolj navduši, da so junakinje tiste, okoli katerih se moški trudijo. Podobno je v TV-serijah: ženski liki so glavni, gledalkam pa to godi, ker si ženskam v realnem svetu še danes le redko uspe izboriti osrednji položaj in niso cenjene tako, kot jih cenijo moški liki v serijah.
Dodaten mik za gledalce, vsaj turške, je pri Sulejmanu Veličastnem nostalgija za zmagoslavnim obdobjem Osmanskega cesarstva, izpostaviti pa velja tudi dober scenarij in zgodovinske reference. Pri Gümüş, ki je klasična ljubezenska zgodba brez zgodovinskega ogrodja, je vzrok za priljubljenost iskati tudi v modernem življenjskem slogu, ki ga nastopajoči živijo. Vendar profesor Uğur poudarja, da je ta modernost omejena s tradicijo: mladi resda popivajo, a le takrat, kadar v alkoholu utapljajo nesrečo, ne pa vsevprek in venomer. Takšna modernost je všeč tako pripadnikom turške republikanske elite kot gledalcem v konservativnih arabskih državah. Toda ali je življenje, kakršno je prikazano v Gümüş, realističen odsev sodobnosti kjerkoli v Turčiji razen v Istanbulu, ki premore dovolj bogataških družin, živečih po zahodnjaško?
Turčijo bi lahko v grobem razdelili na tri dele, razlaga sobesednik, približno četrtino države tvorijo svetovljanski Istanbul in podobno napredni zahodni predel, ki se razteza vzdolž Egejske obale. Na drugem koncu sta vzhodni in jugovzhodni del države ob meji s Sirijo, Irakom in Iranom, ki v marsičem spominjata na Libanon in Irak, kjer soobstajajo urbane elite in podeželski živelj. Obstaja pa še Anatolija, nekakšna turška različica ameriškega Midwesta s kmetavzarskimi zarukanci (rednecks), ki živijo konservativno v skladu s svojimi lastnimi načeli, ki se ne opirajo nujno na islam. Toda ženske so povsod enake in nekatere pritegnejo sodobni aspekti, druge upoštevanje tradicije, vse pa z veseljem spremljajo televizijske romance, zaključi Uğur.
Razcvet televizije in civilne družbe
Vzpon turške televizijske produkcije se da časovno precej natančno opredeliti. Gledanost TV-serij in njihova priljubljenost na tujem sta začeli rasti pred približno desetletjem, pred tem pa se je moralo v Turčiji zgoditi nekaj prelomnic, ki so omogočile razcvet TV-produkcije. Sredi osemdesetih let je odklenkalo državnemu televizijskem monopolu, prvi se je učinkovitega pristopa, kako obiti zakone, domislil Ahmet Özal, sin tedanjega turškega predsednika, ki je po satelitu oddajal televizijski program Magic Box iz Nemčije, tako da zanj ni veljala turška zakonodaja. Ta se je zlagoma sprostila in Turki, ki so dotlej poleg državne televizije mogli gledati kvečjemu program Free America, so bili v devetdesetih priče razcvetu novih televizijskih kanalov, ki so spodbudili tudi razcvet civilne družbe. TV-programi so predvajali ogromno pogovornih oddaj s politično vsebino in nemalokrat se je zgodilo, da so se te zavlekle pozno v noč; profesor Uğur se spominja, kako je nekoč ostal prilepljen pred TV-sprejemnik od devetih zvečer do petih zjutraj!
Zdaj pa je večina televizijskih postaj v Turčiji v lasti pripadnikov t. i. nuržoazije – skovanka, ki izhaja iz imena Saida Nursija, čigar muslimanske nauke zastopa Fethullah Gülen, ki ta čas živi v (političnem) izgnanstvu v Pensilvaniji v ZDA. Fethullah Gülen je bil eden od stebrov stranke APK. Nuržoazija označuje spoj neoliberalizma s turškim nacionalizmom in zmerno nazadnjaškim islamom. Show TV, ki je na začetku produciral serijo Sulejman Veličastni (zdaj je producent Star TV), ni v lasti pripadnikov nuržoazije, pristavi Uğur.
Od samostojne produkcije k licencam?
Z zmagoslavnim pohodom turških zasebnih TV-kanalov sovpada tudi začetek kariere Hatiçe Soysev, drobne, a energične producentke, katere prva zaposlitev na pragu devetdesetih let je bila v podjetju za distribucijo izdelkov družbe Warner Bros. Potem je presedlala na zasebno televizijo Channel 6 in nato štirinajst let delala pri Kanalu D, eni od treh največjih zasebnih televizijskih hiš v Turčiji, kjer je nazadnje zasedala položaj pomočnice generalnega direktorja. Leta 2006 je odšla v Romunijo in tam v petih letih postavila na noge podružnico Kanala D, sicer pa njene korenine prav tako segajo na Balkan. Moja babica je bila iz Sarajeva, morda imam zato svetle lase in modre oči, pripoveduje Hatiçe v nekakšni tovarniški hali streljaj od trga Taksim v strogem centru Istanbula, ki je preurejena v snemališče, kjer nastaja nizkoproračunski sitcom z naslovom Aşk kaç beden giyer?.
Še pred sedmimi leti v Romuniji nihče ni niti hotel slišati za turške serije, se spominja Hatiçe Soysev. Testno občinstvo je razlagalo celo, da jih moti zven turškega jezika – kajti Romuni so vajeni podnapisov. Kmalu zatem pa se je začel veliki prodor turške TV-industrije v tujino in ko so v arabsko govorečih državah vsi ponoreli za Noor, so se tudi v Romuniji opogumili in začeli predvajati 1001 noč (Binbir Gece, še ena sodobna romanca), ki je doživela velik uspeh. Vsi kolegi so ji nenadoma zastavljali vprašanja v zvezi z življenjem v Turčiji, odhajali so na počitnice v njeno deželo, ki ji prej niso bili naklonjeni iz zgodovinskih razlogov, zaradi osmanskih zavojevalcev na Balkanu. Sodobne Turčije pa sploh niso poznali, razlaga Hatiçe.
Morda se recept za uspeh turške TV-produkcije skriva prav v edinstveni mešanici, razmišlja sobesednica, »tako kot se v meni pretaka poleg turške nekaj jugoslovanske in nekaj romunske krvi, so tudi zgodbe turških soap oper spoj turškega in tujega, s pridihom zahodnjaškega življenjskega sloga«. V muslimanskih državah jih gledajo, ker bi radi živeli kot mi, drugod po svetu pa, ker jih pritegne eksotičnost našega sveta, razmišlja Soyseva, ki pravi, da je v turškem televizijskem svetu že čutiti prve znake upehanja: če so spočetka odkrivali nove, sveže obraze, si zdaj vsi producenti želijo istih igralcev, katerih cene se dvigajo v nebo, naraščajo pa tudi stroški snemanja – za potrebe serije, ki se dogaja v osemdesetih letih (nosi naslov 80's in se ukvarja z družbo pred vojaškim državnim udarom leta 1980 in po njem), so morali zgraditi poseben set, kar ni bilo ravno poceni. Zato se dogaja, da nekatere serije ne pokrijejo več stroškov snemanja, TV-produkcija pa se začenja obračati k tujim licencam. Tako bodo na turških TV-zaslonih v kratkem predvajali licenčne Talente v belem in Razočarane gospodinje, ponovno pa narašča tudi število kvizov, pogovornih oddaj in oddaj v slogu Turčija ima talent, ki so bistveno cenejše kot samostojna produkcija.
Sitcom, ki ga producira zdaj, nosi naslov po znani turški popevki Aşk kaç beden giyer? in bi ga lahko prevedli v Kakšna je številka tvoje ljubezni?. Na dan našega obiska so začeli snemati 21. del, prvi del druge sezone. Prvih dvajset delov so posneli v dobrem mesecu, snemanje pa lahko traja od jutra do večera – še sreča, da si člani ekipe lahko medtem spočijejo v posebej urejeni sobi z ležišči. Serija, ki je na sporedu dvakrat na teden, prikazuje zgode in nezgode v hiši, ki si jo delita prijatelja, h katerima se priseli neko dekle. Za zabavne zaplete poskrbita še soseda, priletna zakonca, in gostujoči igralci. Stalnih je devet, tehnična ekipa pa šteje petdeset članov. Serija je na sporedu na digitalni platformi, gledalci morajo biti naročeni (za zdaj jih je 1,5 milijona), zato si lahko privoščimo malce bolj sproščene dialoge o odnosih med spoloma, razlaga Hatiçe. Sproščenost in zagnanost je čutiti povsod po studiu, kjer se v različnih prostorih po mizah in policah valjajo tako nenavadni predmeti, da pogosto ni povsem jasno, ali so rekviziti ali so last koga iz ekipe. Za oranžno mačko, ki se je ves čas mojega pogovora s Hatiçe brezbrižno pretegovala na baržunastem fotelju, so povedali, da nastopa v seriji. Funkcija LP-plošče Charlesa Aznavourja na regalu v improvizirani kavarni pa najbrž tako in tako ni bila, da reproducira glasbo, temveč da inteligentno provocira z armenskim poreklom izvajalca.
Iz Sarajeva v Istanbul in nazaj
A če se komu zdi, da je povabiti se na prizorišče snemanja turške serije za novinarko in fotografa nekaj najlažjega, se moti. Turške produkcije hiše so se izkazale za kar trd oreh, njihovi predstavniki za stike z javnostjo pa so se v čedalje bolj obupanih telefonskih klicih iz Ljubljane zdeli kot pravi pravcati Kerberji, ki čuvajo vhod v pekel oziroma skrbijo za nemoten potek dela in predvsem, da ne bi sumljivi gostje razkrili razpleta priljubljene nadaljevanke. Naposled so se vrata odprla po posredovanju Emine Hodžić Adilović, kostumografke in modne oblikovalke iz Sarajeva, ki je sredi devetdesetih let kot bosanska begunka obiskovala domžalsko osnovno šolo, potem pa se je vrnila v rodno mesto, diplomirala na sarajevski likovni akademiji iz scenografije in kostumografije in zadnja leta veliko poslovno sodeluje s turškimi produkcijskimi hišami.
Z Emino Hodžić Adilović sva se pogovarjali pozno zvečer – šele takrat ima za take stvari čas – po skypu. Slika na računalniškem zaslonu je prikazovala mlado žensko, pokrito z ruto, a s cigareto v roki in prav po bosansko nasmejano ter sproščeno. Gledališče da jo je že od nekdaj zanimalo, je pripovedovala, kot nalašč pa je, čeprav živeča v Sarajevu, od začetka svoje poklicne poti sodelovala z več tujimi kot domačimi režiserji in producenti. Prvič je s Turki delala konec leta 2009, bila je scenografka pri nekaj projektih TV Semerkand, turške satelitske televizije, ki oddaja program tudi na tuje, denimo v Nemčijo. Leta 2011 pa je sodelovala pri nastajanju TV-nadaljevanke Modri metulji (Mavi Kelebekler) v produkciji turške javne televizije TRT (ena od producentk je bila Hatiçe Soysev), s posredovanjem produkcije Prime Time iz Sarajeva. Ta je v Turčijo najprej poslala življenjepis s ponudbo neke Eminine prijateljice, a ker je bila ta v tistem terminu zaposlena z nečim drugim, je vskočila Emina, turški producenti so bili zadovoljni in skoraj čez noč, v nekaj dneh, je morala pripraviti kovčke in za mesec dni oditi v Istanbul, se spominja. Turke v televizijskem poslu označuje za izjemno profesionalne, o igralcih pa ve povedati, da niti največji zvezdniki niso prepotentni, temveč so potrpežljivi in vedno dajo vse od sebe. Slednje velja prav za vse, ki se ukvarjajo s produkcijo televizijskih serij; večina jih je izjemno zadovoljnih, da dobijo priložnost, ki je nočejo zapraviti. Zavedajo se, da so nadomestljivi, in res se (česar si pri nas na Balkanu ne moremo predstavljati, dodaja Emina) kaj lahko zgodi, da človeka, ki ne zadovoljuje standardov, pač odslovijo. Trg je namreč velik in izbira obilna, kdor pa dela profesionalno, je bogato nagrajen tako v materialnem kot v drugih pogledih. »Moj nasvet je: trudite se, delajte dobro svoje delo, in uspeh je zagotovljen,« sklene svoje izkušnje mlada bosanska kostumografka in oblikovalka, ki ima v Sarajevu modni studio Kaftan, kjer oblikuje obleke (najrazličnejših stopenj razkritosti, in nikakor ne, denimo, hidžabov, kar bi si kdo utegnil misliti zavoljo imena) skupaj s sestro Nermino. O selitvi v Turčijo ne razmišlja, kajti družina je zanjo na prvem mestu, morda bi se tja odpravila, če bi to njeni hčerki omogočilo boljšo prihodnost, za zdaj pa je čisto zadovoljna z delom, ki in kot ga opravlja. S Turki poslovno sodeluje tudi njen mož, grafični oblikovalec Muamer Adilović. »Turčija nam je usojena,« se zasmeji Emina. A če bi že šla (pa še to največ za deset let in bi se potem vrnila v Bosno, poudarja), bi si za mesto bivanja izbrala Burso – ker jo najbolj spominja na Sarajevo in ker ima tam nekaj dobrih prijateljev. Teh ji niti v Istanbulu ne manjka in priznava, da se v mestu, kamor se pogosto vrača, počuti kot doma. Turško govori nekaj malega, s kolegi pa se sporazumeva pretežno v angleščini. V Turčijo se spet odpravlja marca prihodnje leto, kje bo delala, pa še noče izdati. In v nasprotju z marsikaterim Evropejcem, ki bi Turčijo odpravil z oznako »država v razvoju« in ta čas v recesiji trepeta za službo, trdno ve, da ji je delo zagotovljeno.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012