Gostilne, ki jih ni več
Starih lokalov, ki jih ni več, a jih še (približno) pomnim, hitro naštejem vsaj za tri ducate. Ampak potem? Kako naj jih razvrstim, pregledam? Po abecedi najbrž ne, to bi bilo rahlo birokratsko. Po kronologiji, kot sem prvič vstopil kam? Po gostoti časa, ki sem ga prebil v vsakem od njih? Glede na pomembnosti, ki so se mi zgodile tu ali tam? Vsako merilo je pravo, a v svoji popolni subjektivnosti neustrezno; kako naj vem, da sem bil dolgo nekje, če se od tam marsičesa ne spomnim, in kaj je bilo za koga pomembno kdaj? Še najzanesljiveje bo, če nekdanje lokale poskusim razdeliti v tri, kolikor toliko nadosebne kategorije. Pri tem se omejujem na Ljubljano, kjer sem najdlje in v tem pogledu najintenzivneje živel, čeprav se tudi iz drugih krajev v domovini in tujini oglaša ne en tovrsten primer.
V prvi skupini so krčme, za katerimi ni več sledi, saj so izginile stavbe, v katerih so stale. Zdaj le še komajda brlijo v spominu, ko pa se je tudi okoliš, katerega del so bile, popolnoma spremenil, zabrisal nekdanje konture, spremenil topografijo in identiteto. V precej prejšnjih časih (v katerih še nisem sodeloval) se jih je nekaj izmaknilo pozabi ob pomoči fotografije, saj je imel razglednico s svojo krčmo skoraj vsak boljši oštir, a tiste, na katere mislim in sem v njih kdaj zašel, niso pustile za sabo, kolikor vem, tovrstnega materialnega dokaza. Gostilno Češnovar so podrli, ko so gradili novi Karlovški most, enako usodo je doživel nekdanji Činkole na Poljanski cesti, da Šumija, ki je kar pretirano razvpit, niti ne jemljem dosti v mar. Če se ne motim, je na Kolodvorski ulici obratoval bife Istra, in zdaj tam stojijo bloki s številnimi novimi lokali. Najbolj ljuba (in obiskovana) iz te kategorije pa mi v zavesti ostaja gostilna Kačič za Bežigradom, v kateri sem pomladi leta 1965 s sošolci opravljal vzporedno maturo; imela je prostran vrt pod visokimi kostanji in prizadevno postarno strežajko, ki si je od našega omizja hodé polglasno ponavljala naročilo, da ji do točilnega pulta ne bi ušlo iz glave. In ji ni bilo pretežko vrniti se po večkrat, saj je vseeno zmeraj kaj pozabila. S tistega vrta je celó preživelo nekaj črno-belih fotografij nasmejane mladostne druščine s polnimi vrčki v rokah; bogve, ali ni bil Kačič krčma, kjer sem se prvič naužil piva rahlo čez rob? – To so bile čvrste stavbe, ki jih je pometel piš urbanega razvoja, a porodile so se tudi muhe eno-, dvoletnice, nekaj med kioskom in barako, in veselo obratovale sezono, dve; v eni takšnih, v prikupni lopi na koncu ulice Livada in tik nad strugo Ljubljanice sva z B. 13. 7. 1985 ob pivu poslušala radio pozno v noč. Kako vem, da je bilo ravno takrat? Ker je bil tisti dan ves čas na programu Bob Geldolf in njegov Live Aid.
V drugo skupino sodijo lokali, ki so popolnoma spremenili namembnost; še stojijo, prezidani in preurejeni, a njihovo nekdanjo dejavnost pomni zmeraj manj ljudi. Takšen primer imam kar takoj čez cesto, kjer stanujem: v že malo okrušeni stavbi je svoj čas domovala gostilna Stadion, znotraj, kolikor se spominjam, precej nemarna, a s čudovitim vrtom; nekega pomladnega dne pred več kot petindvajsetimi leti sem pod košatimi drevesi v mili družbi preživel nemalo toplih ur. Zdaj je tam že mnogo let lepo urejena prodajalna očal, drevje se je umaknilo parkirišču, stavba je dobila lep nov oplesk. Bolj znana sta verjetno primera iz središča mesta, nekdanja Emona in Daj-dam; v zadnjem, nekdanji postojanki stoječih malic, hitrih kosil in politih šankov, se je zvrstilo kar nekaj trgovin s tekstilom in so se pravzaprav kar zamenjevale; ko sem še redno hodil tam mimo, sem jim napovedoval »rok trajanja«, ki je bil zmeraj krajši, in trgovske logike, ki zvabi zmerom nove na kraj, kjer si je nekdo pred njimi že polomil zobe, nikakor ne razumem. Mogoče pa je kaj drugega vmes ... No, Daj-dam ni bil nikoli kraj, kjer bi se zadrževal dlje časa ali bi se mi v njem kaj omembe vrednega zgodilo, čeprav sem v njem kar pogosto pomalical kakšno »jajce z majonezo« ali »rolšunko« ali kaj drugega, kar se je – za tiste čase razmeroma okusno – ponujalo z zastekljenih polic.
Čisto drugače pa je bilo z Emono, ki je sicer doživela nekaj notranjih preureditev, a je njen »duh« (v vsakem pomenu besede) ostal vsa leta enak. Bili so časi, ko je bilo treba, kadar si vstopil, odriniti težko temnordečo zaveso; z leve je zadišalo po čevapčičih, ki so cvrčali na razgreti kovinski plošči, na desni je bila blagajna, kjer si vplačal naročilo in ga potem prevzel na pristojnem kraju, po vsem lokalu pa so čakale visoke mizice, nekakšni pulti, kamor si odložil svoj obrok. (Ob eni takšnih smo se štirje nekdanji sošolci domenili, da bomo redno igrali tarok, in to zdaj počnemo že več kot trideset let.) Klientela je bila pestra, a ne ekscesoidna; nemara ji je bilo skupno predvsem to, da ni bilo nikjer videti kravate, in za kakšen dinar pomoči si bil od koga kar hitro povprašan. Kakšno poletje je na ozkem pločniku pred lokalom stalo par miz, v dobesedno čistem centru mesta, nasproti Pošte, Name in hotela Slon, in za eno njih sem pod konec šestdesetih prvič v življenju videl in okusil litrski maseljc piva. Tudi noter so se potem razširile mize, mislim, da v dodatno sobo na levo, kjer so stregli še kosila, a prava Emona je ostal tisti veliki, ves čas mračni in zasmrajeni prostor in v njem visoki pulti kot kolišča sredi meglenega barja. Je kdo od pišočih sodobnikov, ki so hodili tja, zapustil o Emoni kakšno zabeležbo? Zaslužila bi si jo s svojo odbijajočo privlačnostjo, s svojim socrealističnim šarmom ... Potem so tisti prostor krepko preuredili in tja se je vselila prva prodajalna hitre hrane v Ljubljani, a kaj kmalu odmrla, in zdaj tudi tam prodajajo različna oblačila. – Med lokale, ki so zamenjali smisel svojega obstoja, sodita tudi Klub Cankarjevega doma, kjer je bilo v osemdesetih letih v najvišjem nadstropju stavbe živahno gostišče, privlačno predvsem v večernih urah in dostopno (po zaslugi tedanjega upravnika Janeza Kr.) tudi samó žejnim in družabnosti željnim grlom, brez sitno obveznega naročanja hrane, in Dramski klub ali kako se je reklo prostorom v podpritličju osrednjega slovenskega gledališča, ki pa so bili zaradi snobistične strežbe, klientele in vsakršne navlake manj privlačni, resnično le izhod v sili ob pozni uri. Čisto nekaj drugega je bil Klub Nove revije na Cankarjevi cesti; nastal je leta 1994 v prostorih uredništva in zasilnega skladišča revije in bil potem več kot desetletje kraj visoke kulture in dolgotrajnih družabnosti, ne samo veseljaškega kova. Še pomnim nalezljivo vedrino in nepresahljivi humor, s katerima nas je neke noči zasipala Mila Kačič, in tudi slišim še Nedeljko Pirjevec, kako s čutnim altom intonira partizanske pesmi in jih potem poje tako lepo, da nam je nerodno pritegniti. Tudi Danetov sugestivni molk mi še kdaj zazveni v ušesih..., a nič manj kakšen vrišč, prereka ali krohot, ki so, če so se razlegali znad mizic na dvorišču Kluba in odmevali od visokih hiš okrog, močno vznemirjali tamkajšnje stanovalce. O Klubu Nove revije (ki se je leta 2007 spet prelevil nazaj v uredništvo in pisarne) bi bilo treba sestaviti zbornik, za katerega bi spominske prispevke napisali številni njegovi (stalni) gosti; za zdaj obstaja, kolikor vem, samo imenitna pesem Milčka Komelja Večerni spomin na Klub Nove revije, ki opeva atmosfero in stalne goste v njem. – Z drugega konca mesta, s Privoza, se oglaša daven spomin na Urško, kar čedno restavracijo za tisti čas, kjer so stregli – menda v narodnih nošah – učenci Gostinske šole, a se je kljub visokemu protokolu dala naročiti samó pijačka za mlad, od poznojesenskega sprehajanja prezebel par. Zdaj je tam Aula Cervantes, lep in svetel španski kulturni center, a nobene sangrie naokrog. – Morda je v tej zvezi primerno omeniti še Štajerski hram na Wolfovi ulici; sredi osemdesetih se je porodil iz slaščičarne Zvezda in se čez kakšnih petnajst let vanjo povrnil, vmes pa smo ga precej obiskovali in se mastili z juho iz svinjskih parkeljcev, zalito s temnim pivom. Tudi redakcijska seja Nove revije se je s Kongresnega trga kajkrat preselila tja, in prijatelj Drago je tedaj priznaval Ljubljani višjo stopnjo demokratičnosti kot svojemu rojstnemu Mariboru, v katerem, kot je zatrjeval, si tisti hip ne predstavlja kakšnega »ljubljanskega« ali »kranjskega« hrama.
Tu bo najbrž treba narediti podskupino. Kam namreč sicer z lokali, ki ne obratujejo več, hkrati pa niso prevzeli nobene nove naloge in kar stojijo, prazni, neizkoriščeni, nekateri še s starimi izveski na pročelju? Takšen je na primer nekdanji bife Komuna, ki je dokončno odslužil, ko se je zaprla kinematografska dvorana pod njim, a je doživljal slikovite čase, ko smo za dolgim šankom postajali uredniki in sodelavci Mladinske knjige in novinarji Dela, ki je tedaj še imelo prostore na Tomšičevi. V Komuni so bile kar naprej težave s straniščem, saj se ni moglo odteščati v prostorih kina, ki so najbrž sodili v drug TOZD, se pravi: pod drugega upravitelja, in zato nekaj časa niso stregli piva, češ da je po njem tovrstna nuja prepogosta. No, potlej so uredili svoj WC »čez pasažo pa po stopnicah navzdol« in tudi nad ponudbo se ni bilo pritoževati: ko sva si z Milanom J. nekoč poželela konjaka, so nama postregli z zelo dobrim in na izbran način. – Nedaleč od Komune životarijo preostanki nekdanjega Ria, in predvsem je zaprt in opuščen njegov prekrasni vrt, kjer je bila ob poletnih dneh rezervna lokacija urednikov Mladinske knjige, pa tudi kakšen zgodovinski sestanek »novorevijašev« se je zgodil tam. Ni prav, da je v središču mesta propadla takšna zelena oaza, in zaradi nje ga uvrščam v podskupino nemih pomnikov nekdanjih razburkanih dni. – Kaj se je, če ostanem v centru, zgodilo z Unionsko kletjo, z Rožcami, znanimi še iz Cankarjevih časov, kjer je bilo svoje dni prijetno večerno zatočišče? Kako vesel si bil, ko si na samotnem obhodu prišel dol po stopnicah in v kateri od lož zagledal prijateljsko druščino, ki si se je nadejal tam! Prazna zeva kavarna Evropa, svoje čase ena redkih, odprtih čez deseto zvečer in le zato sem pa tja obiskana, in opustela stoji nekdanja gostilna Planica (sosedovala je s Kasarno Ljube Šercera), kjer sem sestavljal maturitetni govor ob predaji (ali prevzemu) ključa. Kasneje je nekaj časa delovala pod imenom Dva fazana, a je bila njena poštirkana notranjost precej odbijajoča. – In še en primer iz moje bežigrajske soseščine: gostilna Fortuna na Vodovodni cesti, s starosvetnimi mizami in zavesami v veliki gostinski sobi, kjer je pozimi gorelo v peči, z zanikrnim šankom in umazanim straniščem, a tudi s čudovitim vrtom in nekdanjim baliniščem ob njem. Ko sva z Ludwigom H. pripravljala Kosovelovo spominsko knjigo, sem ga z veseljem povabil tja, saj je njeno ime korespondiralo z njegovim »Feliksom«, in res sva v njej prebila kar dosti zagretih, tudi razposajeno dovtipnih ur. A vsakokrat, ko sva prišla, je bilo v zraku čutiti več zadregaste nejevolje: postrežba je postajala počasna in vse manj priljudna, kozarci obškrnjeni in pijače mlačne. Januarja 2005 sva bila z Ludwigom zadnjikrat domenjena tam; pričakala so naju zaprta vrata in obvestilo »prenehali smo z obratovanjem«; Fortuna je učakala nesrečni konec, ki se je zlovešče napovedoval; in čeprav ni, da bi človek za vsako gostilno žaloval, sva začutila, da se je za vselej odluščil droben krhelj časa, v katerem nama je bilo lepo. In res ne pomnim lokala, kjer bi se potem tako židano imela (pač: eden je bil v Gorici in je prav tako že za zmerom zaprl vrata), pa poslej raje ob kupici modrujeva kar pri meni doma. – Sem najbrž sodi še Jazz club Gajo, junija leta 2010 v sumljivi naglici izseljen z Beethovnove 8, a spomin nanj je še premočan, da bi ga zaobjel v le v stavek ali dva, in se ga bom poskušal spomniti posebej.
Lokali seveda spreminjajo podobo, a razlika se kaže v vsebini in namenu tega početja. Nekaj redkih je, ki sledijo tradiciji in jo ohranjajo, tudi če se predrugačijo in delno posodobijo (takšni sta že desetletja ljubi mi Šestica in Pod lipo), v drugih (včasih pod starim, drugič pod novim imenom) sicer še poteka gostinska dejavnost, a sta se drastično spremenili njihova notranjost in ponudba in najbrž se je zamenjala tudi klientela. Kar nekaj znamenitih krčem je do neprepoznavnosti spremenilo svoj videz in se pravzaprav po nemarnosti dičijo s svoj čas slovečim izveskom, do katerega jim pač ni mar; kdor ne verjame, naj v bližini Narodne in univerzitetne knjižnice pogleda, kaj se je zgodilo Pri Mraku ali Pod skalco, pa se bo na svoje oči prepričal. Zlasti prvi je bil trdno oporišče študentovskih dni in privlačen za vse rodove: ko smo kolegi izza bučnega omizja metali trdo kuhana jajca v hrumeči ventilator, so v sosednji sobi moževali člani stalnega omizja dr. Stele, dr. Grad in šahovski velemojster Pirc, ki smo jih upravičeno gledali kot veterane … Teh lokalov v zdajšnji obliki pač ne bom popisoval, saj sem bil redko v njih, odkar so se prenovili, in praviloma sem odhajal čemerne volje, pa čeprav nimam pravice tožiti nad njihovimi metamorfozami, ki so jih prinesla hitra in podjetna leta. Te preobrazbe pričevalcu iz nekdanjih dni načeloma ne morejo biti pogodu, saj so vedoma zasnovane v opreki z značilnostmi preteklosti, z lastnostmi nekdanjega lokala (saj so se vendar renovirali!) in nikakor ne pledirajo za tem, da bi jih hvalil ali se celó v njih dobro počutil gost iz »včerajšnjega sveta«. Torej ne zavijem noter, a včasih se le spomnim bivših časov, kadar me zanese mimo: polnočnih golažev in svežih žemelj v Emonski kleti, postajanj v Medexu nasproti (ki bi se mu zelo prilegla oznaka »akvarij«, kakršno si je v Rodnem mestu za gostilne izmislil Juš Kozak), Čarlija na Petkovškovem nabrežju in njegove časopisno-radijske »redakcije«, pa seveda Kolovrata čez reko, kjer so še razmeroma dolgo negovali penatski spomin, potem pa je čez noč tam izbruhnila picerija … Tudi mimo nekdanje Pavle na Starem trgu ne grem ravnodušno; kar nekajkrat sem se pridružil »sestankom«, ki jih je tam redno prirejala založba Partizanska knjiga, ali kako drugače zavil v tisti domačnostni, ravno prav predmestni lokal. Kaj se je zgodilo z Amerikancem nasproti cerkve svetega Florijana, ne vem in me niti dosti ne zanima, pač pa se, kadar se še napotim tja, skušam domisliti, koliko lokalov na tej in oni strani Gradaščice je privzelo in potem opustilo naziv Trnovski zvon …
Zanesljivo vem, da sem navedel le del lokalov, ki bi se lahko zapisali v moje zasilne kategorije. Za to je najbrž več razlogov: med prvimi smem omeniti svojo razmeroma skromno vztrajnost, ki mi ni omogočala, da bi večkrat in pobliže spoznaval krčme v oddaljenih ljubljanskih predmestjih, na priliko v Dravljah, na Rudniku, daljnem Viču ali še kje. Saj mi je še kar kakšna poblisnila v spominu, ko sem se jih poskušal domisliti čim več, a sem jo po premisleku izpustil, saj nisem začutil emocionalnega vzgiba, ki bi ji odprl pot med te vrstice, ki morajo, kljub hladnemu evidentiranju, ohraniti kriterij okusa in srca … Enako gotovo je, da sem marsikatero pozabil; na takšne me bodo morda opozorili vrstniki, nekdanji pivski tovariši, če jim bom dal sestavek v branje, a sem se zarekel, da ga potem, kljub morebitnim pomembnim najdbam s tega področja, ne bom dopolnjeval. Naj ostane takšen, kot se mi je zapisal po že skoraj polstoletnem obiskovanju krčem, ko je spominov toliko, da jih je že vsak dan manj ..., in naj ga razširjajo drugi, če jih imajo prav takšno ali še bolj polno malho.
Pogledi, december 2010