Ljudmila Novak, predsednica Nove Slovenije
Evropski parlament je lahko dobra šola
S politiko se ukvarja od leta 2000, že leta 2001 pa je bila izvoljena za županjo Moravč. Med opravljanjem mandata evropske poslanke je bila leta 2008 izvoljena za predsednico Nove Slovenije, ki ji jo je leta 2011 uspelo vrniti med parlamentarne stranke. Prve tedne po izvolitvi je bila podpredsednica Državnega zbora, nato pa v drugi Janševi vladi podpredsednica vlade ter ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Od izglasovane konstruktivne nezaupnice 20. marca lani je poslanka DZ.
Zadnja dva mandata je v evropskem parlamentu največ poslancev povezovala Evropska ljudska stranka ELP (mednarodna kratica je EPP), kateri pripada tudi Nova Slovenija.
Ja, imela je in ima največ poslancev, vendar to ni večina, kakršno poznamo recimo iz našega parlamenta – za izglasovanje raznih sklepov mora skupina EPP vedno iskati tudi podporo drugih skupin. In ob različnih temah prihaja do različnih povezav med strankami: včasih se naša skupina poveže z liberalci, včasih se liberalci s socialisti, včasih se, kot zdaj v Nemčiji, znajdeta skupaj ljudska stranka in socialisti itn. Meni se to zdi zelo koristno predvsem zaradi razvijanja dialoga, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in spodbuja odločanje na osnovi argumentov. Takšen način dela v našem Državnem zboru pogrešam, saj namesto skupnih točk in prepričljivih argumentov vztrajamo pri vnaprej določenih vlogah pozicije in opozicije, ki sta po definiciji nasprotni in se izključujeta, ne glede na to, ali ima nasprotna stran dobre predloge in prepričljivo argumentacijo. To temo sem odprla tudi na nedavnem pogovoru pri predsedniku republike, saj sem prepričana, da imam z upoštevanjem dobrih predlogov drugih tudi jaz korist. Če kot vodja sprejmeš dobre predloge drugih, imaš tudi ti od tega korist – obenem pa tudi nasprotnikom omogočiš, da sodelujejo in v določeni meri uresničujejo svoje interese; v nasprotnem primeru pa se tudi oni vkopljejo in svoj edini interes vidijo v brezkompromisni kritiki.
Iz enakega razloga menim, da za Slovenijo ne bi bil dober večinski volilni sistem. Privedel bi do še večje polarizacije, zdaj pa obstoj drugih strank onemogoča preveliko radikalnost.
Se vam nadnacionalni okvir EU zdi pravšnji za preboj iz te krize, marsikje celo že resignacije, ki zlasti našo celino hromi že dobrih pet let?
Kot funkcionar v katerikoli evropski ustanovi brez dvoma dobiš širši pregled nad dogajanjem ne le v Evropi, tudi v svetu. Seveda pa z drugačnimi očmi gledaš tudi na Slovenijo in na stvari, za katere se pri nas zdi, da so lahko le takšne in prav nič drugačne – z evropske perspektive te stvari vidiš z drugačnimi očmi in slišiš tudi drugačna mnenja, saj Evropa o marsičem razmišlja drugače. Razmere v vsaki članici so seveda pogojene z njeno preteklostjo in z ljudmi, ki v njih živimo in se naša stališča skozi leta sooblikujejo s pomočjo domačih medijev. Od zunaj mnogo hitreje vidiš, kaj nam manjka oziroma kaj bi se dalo še narediti.
Seveda ima tudi Evropa vrsto težav: menim, da je administracija postala preobširna in da so postopki odločanja prezapleteni. Evropska komisija nekaj predlaga, o tem odloča evropski parlament, nato svet ministrov, pri pomembnejših rečeh sledi še ratifikacija v parlamentih članic – ob vsem tem se izgubljamo v podrobnostih in papirologije je odločno preveč.
Dejstvo je, da je Evropa starajoča se družba in da smo izgubili mnoga delovna mesta na račun uvoza poceni blaga iz tretjega sveta. Zdaj poskušamo ustvarjati nova delovna mesta z dodano vrednostjo znanja, a to ni dovolj, da bi imeli polno zaposlenost. Priložnost vidimo v srednjih in malih družinskih podjetjih, ki so v marsikateri članici EU uveljavljena stalnica, pri nas pa bi morali na tem področju narediti več. Brezposelnost smo doslej poskušali reševati z nekdanjimi industrijskimi giganti, ki jih je bilo zlasti veliko v Mariboru, zdaj pa se vedno bolj kaže, da se ta račun ne izide. Že v šoli bi morali dajati večji poudarek podjetnosti, tesneje povezovati znanje s potrebami gospodarstva in tudi izvesti ustrezne šolske reforme, da bi lahko izobraževali za poklice, ki jih dejansko potrebujemo. Vse to pa, še enkrat, v povezavi s podjetništvom: prihodnost je v družinskih podjetjih, kar se mi potrjuje tudi ob rednih obiskih na terenu. Najuspešnejša slovenska podjetja so takšna, ki so organsko in počasi rasla, zato imajo tudi najmanj finančnih problemov. Seveda veliko delajo in to vsa družina, ampak vedo, zakaj delajo in njihov razvoj gre po normalni poti. Zadeva je bila seveda ravno obratna pri tistih, ki so si obetali, da bodo na hitro postali premožni in so si pri tem želeli pomagati s prevelikimi krediti, nekateri tudi z nezakonitim prilaščanjem javnega premoženja.
Se o čem podobnem pogovarjate tudi na ravni povezanih strank za skupno platformo pred majskimi volitvami? Socialisti imajo denimo že tudi kandidata za predsednika evropske komisije.
Kongres EPP bo 6. in 7. marca v Dublinu in na njem bomo tudi uradno izbrali svojega kandidata za predsednika. Da so socialisti s tem postopkom dlje kot mi, je bilo pričakovano, saj je njihov kandidat, predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, na tako visoki funkciji, da gre lahko le še višje. Na lastne oči sem videla, da ljudje niso zadovoljni, če morajo sestopiti s kakšne pomembne funkcije in biti le običajni poslanci.
No, ampak zdajšnji predsednik evropske komisije Barroso je spadal pa k vaši politični skupini. Mar ni tako, da si velike poslanske skupine te funkcije bolj ali manj razdelijo med seboj?
Ni nujno, sploh z uvedbo predsednika evropskega sveta (na položaju je še vedno prvi, Herman Van Rompuy), kar je nekoliko spremenilo medsebojna razmerja – zadnja leta pa se zaradi krize tako ali tako govori, da ima nemška kanclerka Angela Merkel več besede kot vsi ostali skupaj.
V mojem mandatu 2004–2009 sta si funkcijo predsednika evropskega parlamenta (funkcije se zamenjajo po dveh letih in pol, torej na polovici poslanskega mandata) razdelila socialist Josep Borrell iz Španije in Hans-Gert Pöttering iz nemške CDU – v tekočem pa je bil predsednik sprva Jerzy Buzek iz poljske desnosredinske Civilne platforme, od januarja 2012 pa je Schulz. To je del zgodbe, se pa poslanci iz velikih držav znajo med seboj kaj dogovoriti tudi mimo strankarskih vrst. Kar pa ne pomeni, da niso mož beseda, nasprotno! V Bruslju tudi ustni dogovori veljajo.
Del zavezništev je političnih, del državnih, kako pa je z regionalnimi? Govori se o povezovanju južnih držav na eni in severnih na drugi strani, ki se v marsičem pokriva tudi z delitvijo na države dolžnice oziroma upnice.
Nekdanja ambicija EU je nesporno bila, da bi nerazvite države dosegle raven razvitih: zato so bili ustanovljeni kohezijski skladi, seveda pa moramo vedeti, da so tudi razviti od tega imeli korist, saj so v nerazvitih državah vodili razvojne projekte. Posledica tega je bilo tudi prekomerno zadolževanje, saj so države ob evropskem denarju še same najemale kredite, s katerimi so financirale še dodatno rast – a z nastopom krize teh kreditov niso mogle več vračati in pokazalo se je, da so bili načrti za rast preveliki.
Na tej točki se seveda zastavlja tudi vprašanje odgovornosti tistih, ki so ta denar s tako vnemo posojali, in tistih, ki so tako kot Nemčija krizo znali obrniti v svoj prid. A tudi v kohezijski sklad in za reševanje držav v težavah največ prispeva taista Nemčija, zato ima seveda določeno pravico, da odloča o pogojih. Sama Nemce sicer zelo spoštujem in jih tudi dobro razumem, tudi zaradi znanja jezika, in sem v času svojega bivanja v Bruslju z njimi veliko sodelovala. Imela sem odprta vrata v njihovo poslansko skupino in iz prve roke poznam njihov način razmišljanja: izdelajo načrt in potem naredijo vse potrebno, da ga izpolnijo. Če drugi nimajo načrta ali če ga ne izpolnijo, so za to sami krivi, Nemci pa niso pripravljeni v nedogled plačevati tega, da nekdo drug na njihov račun lagodno živi.
Nova Slovenija je na kongresu novembra lani svojemu imenu vrnila besedno zvezo »krščanska demokracija«. S pojmom krščanskega je že stoletja povezan tudi pojem dobrodelnosti in pomoči ubogim, a vendar je v Evropi prevladal vtis, da se dandanašnji pojem solidarnosti povezuje predvsem z levo politično opcijo, konservativne politike pa bolj s prijaznostjo do poslovnih krogov. Pričakujete evropski volilni spopad tudi na tem področju vrednot?
Pri teh stvareh gre za temeljni odnos do države in zelo jasno se pokaže razlika med socialisti in krščanskimi demokrati. Pri nas se levica in desnica delita bolj ali manj po ideološki ločnici – morali pa bi se zavedati, da krščanska demokracija v Evropi velja za sredinsko opcijo. Medtem ko socialisti trdijo, da mora o vsem odločati država oziroma da naj bo vse javno, in se liberalci zavzemajo za to, da bi vse prepustili trgom, smo krščanski demokrati v sredini: mi pravimo, da je treba ljudem dati možnost, da delajo, da ustvarjajo in da zaslužijo. Če namreč ljudje delajo in zaslužijo, država lahko pobira davke in ima sredstva za solidarnostno pomoč ljudem v stiski, v kateri se marsikdo znajde ne po lastni krivdi.
Po našem mnenju dajejo socialisti državi preveliko težo in se ukvarjajo samo z delitvijo socialne pomoči, liberalci se preveč zanašajo samo na trg, mi pa verjamemo, da smo glede tega zmerni, torej sredinski. Krščanski demokrati pravimo, da ima človek pamet in mora imeti možnost za učenje in za delo, država pa mora predvsem ustvariti pogoje, v katerih bodo ljudje lahko delali in bodo ustvarjalni. Zakaj ne bi bili najbolj uspešni in delovni državljani nagrajeni z bogastvom, saj z njim ustvarjajo nova delovna mesta, država pa ima od uspešnih državljanov korist, s pobranimi davščinami lahko pomaga tistim, ki si v danem trenutku sami ne morejo pomagati. Ta element predstavlja ključno konceptualno razliko med liberalci oz. socialisti in krščanskimi demokrati – žal imamo pri nas z razumevanjem tega kar precejšnje probleme. Seveda je to povezano tudi z našo preteklostjo, ampak če pogledate okrog sebe, boste ugotovili, da se večina slovenskih bogatašev uvršča na politično levico, saj so v času komunizma vse najpomembnejše funkcije zasedali člani partije. V času privatizacije pa so izkoristili to izhodiščno prednost in mnogi dobili tudi ugodne kredite zaradi političnih zvez. To je v največji meri pripomoglo k ponesrečeni privatizaciji. Tisti, ki sodijo na drugo stran, pa so si svoje premoženje praviloma sami prigospodarili.
Menite, da bi utegnile biti prav evropske volitve priložnost za jasno predstavitev takšne platforme, ne le pri nas, po vsej EU, ter za nastop s specifičnimi obljubami volivcem?
Evropska ljudska stranka ima jasne smernice in brez dvoma bodo marca na dublinskem kongresu še konkretizirane. Volilna gradiva se že pripravljajo, sama sem bila denimo na internem izobraževanju v zvezi s sodelovanjem z majhnimi ter srednje velikimi podjetji, saj na tem področju vidimo razvojno perspektivo. Kot nekdanja evropska poslanka lahko povem, da si kandidati resnično želijo tehtne debate o tem, kaj je in kaj bi lahko bila Evropska unija, katere so razvojne perspektive, in da bi se tako ukvarjali z res pomembnimi temami. Že dvakrat se je ob evropskih volitvah izkazalo, da so se mediji bolj ukvarjali s plačami evropskih poslancev, s škandali in lobiranji, kot pa s tem, da nas EU »drži za vrat«, torej z negativnimi temami, ki jih nekateri z veliko lahkoto pripisujejo prikladno oddaljenemu Bruslju, s katerim državljani nimajo pravega stika. V takih razmerah nas nizka volilna udeležba ne sme presenetiti, je pa predvolilno obdobje gotovo najboljši čas za informiranje o tej meddržavni povezavi in o prednostih, ki jih uživamo zaradi članstva.
V tem splošno negativnem vzdušju si ljudje preveč zlahka rečejo, »ah, saj so vsi enaki«, in kar pozabijo na čase vseh mogočih ovir, ki se jih skoraj več ne spominjamo, mladi jih pa niti poznali niso. Morali bi storiti ravno nasprotno, v času kampanje bi si ljudje morali vzeti čas za poglobljeno seznanitev z EU in nato svoj glas nameniti tistim, ki zastopajo razvojne perspektive, kakršne si tudi sami želijo.
Verjetno je del odgovornosti tudi na strani političnih strank, ki so doslej morda premalo poudarjale evropsko perspektivo ter tudi na evropskih volitvah igrale »domačo« politično igro namesto jasne zastavitve evropskih tem in izzivov, ki zadevajo vso Unijo?
Na žalost res, a marsikaj gre tudi na rovaš medijev, ki imajo veliko moč pri usmerjanju predvolilnih debat. Pred volitvami junija 2009 je ljubljanska pisarna evropskega parlamenta organizirala celo vrsto okroglih miz po vsej Sloveniji in na številnih sem kot poslanka sodelovala tudi jaz, zato vem, da zanimanje javnosti in medijev ni bilo posebej veliko.
Mar ni to začaran krog? Ljudi ne zanima nekaj, o čemer ne vedo kaj dosti, in zato tudi ne vedo, kaj sploh lahko pričakujejo.
No, vsekakor mora vsaka država in vsak poslanec prispevati k informiranju svojih državljanov oziroma volivcev. Parlament tudi sofinancira obiske državljanov v evropskem parlamentu v Bruslju ali Strasbourgu. Sama sem kot evropska poslanka sprejela veliko skupin. V parlamentu je organiziran oddelek za obiskovalce, kjer v svojem jeziku prisluhnejo predavanju o delu parlamenta in drugih evropskih institucij, srečajo se tudi s svojim poslancem-gostiteljem. Marsikaj se vendarle dela za približanje teh ustanov volivcem. Mladi se z EU seveda seznanjajo že v šoli, pa tudi neposredno prek programa vseživljenjskega učenja in študentskih izmenjav Erasmus. Koristi EU dobro poznajo tudi občine, ki za svoje projekte črpajo evropska sredstva. Kljub temu pa državljani na splošno še vedno premalo poznajo delovanje EU, zato bi bilo res prav, da bi bil predvolilni čas vsebinsko polnejši. Dosedanji evropski poslanci lahko veliko povedo o precej pestrem dogajanju v Bruslju in v Strasbourgu, a tega ne znamo izkoristiti.
Okoljske teme so zadnje čase kar malo potihnile, a pred leti se je precej govorilo o potencialnem zavezništvu tistih, ki se zavzemajo za bolj skrbno ravnanje z okoljem, in verujočih, ki dolgoročno uničujoče posege v okolje razumejo kot vpletanje v »stvarstvo«, ki je delo Boga. Do pravega političnega zavezništva navzlic potencialni usodnosti tega vprašanja še ni prišlo; se vam zdi, da bi to vendarle utegnila biti tema tega mandata, četudi ne bo predvolilna tema?
V našem programu jasno piše, da smo vsi odgovorni za stvarstvo, se pravi tudi za naravo, in da moramo torej odgovorno gospodariti z njo. To je tudi filozofija Evropske ljudske stranke. Ob tem iskanju možnosti razvoja si želimo čim bolj ohranjati neko ravnovesje – v nasprotju denimo z zelenimi, ki gredo v drugo skrajnost in ne dovolijo skoraj ničesar spremeniti. To je težka situacija, saj si po drugi strani vsi prizadevamo za povečevanje blagostanja. Mi verjamemo, da je treba iskati nekakšno smiselno ravnotežje: seveda moramo varovati naravo in ne pretiravati z izkoriščanjem naravnih virov ter z izpusti škodljivih snovi, obenem pa vendarle še vedno snujemo nove projekte, ustvarjamo nove produkte in stremimo k rasti skupnega blagostanja.
V EU smo vendarle nekako privilegirani, saj si lahko privoščimo skrb za okolje, manj razvita okolja pa poskušajo spodbujati zgolj gospodarsko rast, čeprav na račun okolja, kot recimo na Kitajskem, kjer po mestih ljudje hodijo z dihalnimi maskami. Žalostno je, da je pogosto med zaviralci bolj ostre okoljske ureditve tudi Amerika, Evropa je na tem področju res vzor, tudi kar se tiče spodbud za rabo obnovljivih virov energije.
Je Evropa, kar se tega tiče, res enotna?
Mislim, da je skupna politika kar trdna. To je preprosto zato, ker morajo države kandidatke izpolniti določene pogoje, ki jih postavljajo stare članice. Lahko smo ponosni, da je Evropa, vsem pomanjkljivostim navkljub, s svojo zmerno politiko varuh vrednot miru, demokracije in narave – tudi zato nam marsikdo v kriznih predelih sveta zaupa in zato ima mnenje EU v mednarodni skupnosti precejšnjo težo. In celo če je Evropa pred stoletji veljala za izkoriščevalko preostalega sveta, zdaj marsikdaj nastopa kot zaščitnica tretjega sveta, Kitajsko pa npr. vse pogosteje omenjajo kot izkoriščevalko zlasti afriških držav.
Omenili ste, da se včasih le na pol v šali reče, da Evropo vodi Angela Merkel – ampak v novem mandatu ima nemška kanclerka (tako kot že v prvem) spet opravka z veliko koalicijo s socialnimi demokrati. Mar ni tudi EU nekakšna velika koalicija?
Gotovo. Je pa tudi tako, da imajo, vsaj v parlamentu, večje države tudi večjo težo, že zaradi večjega števila poslancev zasedajo tudi pomembnejše funkcije, ki se med državami delijo po določenem sistemu. Nemogoče je, da bi Slovenec postal predsednik evropskega parlamenta ali zgolj kakšnega pomembnejšega odbora, saj je vse razdeljeno po D'Hondtovi proporcionalni formuli. Poslanec ima največji vpliv na dokument, za katerega je zadolžen kot poročevalec ali kot poročevalec v senci. Tudi za predsednika evropske komisije se običajno med seboj domenijo večje države. Še najlažja pot za uveljavitev manjših držav je z dobrimi predlogi v evropskem svetu, kjer so zastopani ministri vseh članic – seveda morajo zato iskati zaveznice, v tem pa mi še nismo dovolj spretni. Starejše članice imajo te stvari veliko boljše premišljene, predvsem delujejo povezave med domačimi ministrstvi in evropskimi poslanci. Ob sprejemanju pomembnejših dokumentov sem večkrat opazila, kako so se poslanci iz iste države odločali, ne glede na članstvo v evropskih političnih skupinah. Skupine sicer sprejemajo svoja stališča, seveda so pa poslanci pri glasovanju samostojni, kar včasih pomeni sklepanje drugačnih zavezništev, kot so politična pripadnost neki skupini. Včasih pa tudi drugačnih, kot so nacionalna. Ni neobičajno, da na srečanju politične skupine poslanci iz posamezne države javno povedo, da določenega predloga ne bodo podprli. Tega spet ni tako zelo veliko, se pa države medsebojno razlikujejo: britanski poslanci so pogosto glasovali drugače in v zadnjih letih tudi zapustili Evropsko ljudsko stranko – do takrat se skupina ni imenovala le EPP, ampak EPP-ED, kar je označevalo še evropske demokrate. To so zanimive stvari, ki si jih pri nas zaenkrat še težko predstavljamo, namreč da v politiki obstajajo tudi interesi, ki se jih uveljavlja na ravni cele države, ne le političnih strank. Tudi zato je evropski parlament lahko dobra šola.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014