Marseille
Evropska prestolnica kulture in revščine
Kogar bi posadili v eno od čajnic na tržnici, ki se razprostira po uličicah malo stran od glavne mestne žile Canebičre, in mu čez oči zavezali trak, bi se zlahka pustil prepričati, da sedi na kairskem, damaščanskem ali kakšnem maroškem suku. Nabor bližnjevzhodnih vonjav, od metinega čaja do kardamoma, melodija arabske govorice, kriki trgovcev in škripanje kolesc na njihovih cizah – vse to je tipična zvočna kulisa, ki se je človek ne bi nadejal v evropski državi, kot je Francija. V utvari, da se je znašel v bližnjevzhodnem megalopolisu, ki privlači obrtnike in poljedelce od blizu in daleč, bi namišljeni obiskovalec mogel lebdeti, tudi ko bi mu odstranili prevezo: rdečina in oblina paradižnikov, obilje svežih rib, eksotično sadje, možje v dželabijah in žene v čadorjih, vsega tega vizualnega razkošja stara celina vendar ne more ponuditi …? Dobrodošli v Marseillu, sredozemski enklavi, ki je bila po naključju pripojena k Franciji, kot se je slikovito izrazil prvi od sogovornikov. José d'Arrigo se je na telefonski klic odzval s kratkim sporočilom: »Trenutno sem v New Yorku. V Marseille se vrnem naslednji teden in bi se z veseljem dobil z vami.« Le kje bi sicer lahko bil avtor knjige o mafiji v Marseillu (Marseille Mafias, 2012), če ne v New Yorku – drugem od mest, v domišljiji filmofilov za vedno povezanih v par z ameriškim akcijskim filmom iz sedemdesetih let, Francosko zvezo (The French Connection)?
Kdaj bo počilo?
Ampak resnica je bila še bolj zapletena in pomenljiva: d'Arrigo je v New York, kot je razložil med pogovorom v svojem rojstnem mestu, odšel obiskat sorodnike, italijanske izseljence. Njegov oče se je namreč v iskanju boljšega življenja iz Italije odločil preseliti v Marseille, medtem ko so se njegovi sorodniki že prej podali dlje – v Marseillu so se vkrcali na ladjo in odpluli v Ameriko. »Če bi se jim moj oče pridružil, bi se rodil v Ameriki in govoril angleško, tako pa sem Francoz,« pravi d'Arrigo in doda, da se je oče v sedemdesetih letih 20. stoletja tako veselil stežka pridobljenega francoskega državljanstva, da je v zanosu mahal s francosko osebno izkaznico in uničil italijansko. »Jaz grem po obratni poti, pred kratkim sem zaprosil za italijansko državljanstvo in ga tudi dobil.« Tako kot številni potomci severnoafriških priseljencev v Franciji, ki se vračajo k svojim koreninam in predvsem veri svojih staršev, se strinjava. Marseille, tako kot večina pristanišč, je dom različnih narodnosti: sem so prihajali (in ostajali) Italijani, Španci, Alžirci, Maročani, Tunizijci, Armenci, Kitajci, Komorčani …Nerodno je le, da so zaradi zgrešene urbanistične politike Francozi vse prišleke strpali v blokovska naselja na severu, medtem ko so v južnem delu prijetne stanovanjske četrti z vilami za bogate meščane – Marseille je namreč četrti na lestvici francoskih mest, kjer živi največ zavezancev za plačilo solidarnostnega davka na veliko bogastvo (prag od januarja 2013 znaša 1,3 milijona evrov). Med obema deloma zija prepad in mnogi v tem vidijo netivo za nemire, ki bi izbruhnili tako kot tisti v pariških predmestjih jeseni 2005, končali pa bi se kdovekako … Tudi d'Arrigo opozarja na potencialno vnetljivo socialno neenakost: »Marseille je evropski laboratorij. Tuji novinarji, ki prihajajo sem, sprašujejo, kdaj bo počilo.«
Izgnanec v lastnem mestu
Po izidu knjige o mafiji in organiziranem kriminalu v Marseillu je glas o njem segel daleč v tujino, pogovarjal se je tudi z novinarjem Die Zeita, v knjigo pa je uvrstil vse, česar ni mogel (ali smel) zapisati v štirih desetletjih dela za tiskane medije (nazadnje je delal pri enem od treh največjih francoskih dnevnikov, Le Figaro). Po upokojitvi si je to končno lahko privoščil. Njegova knjiga, ki je izšla lanske jeseni, se dobro prodaja – petnajst tisoč izvodov brez sleherne reklame, samo od ust do ust je šla vest o njej, se pohvali d'Arrigo in obenem pove, da ni šlo brez zapletov – iz županovega kabineta (župan Marseilla je od leta 1995 Jean-Claude Gaudin, ki je član desničarske Unije za ljudsko gibanje (UMP); op. A. T.) so posredovali in hoteli preprečiti, da bi jo postavili v izložbo marsejske izpostave verige knjigarn Fnac. Grozili so s povračilnimi ukrepi pri sodelovanju na kulturnem področju – takšna je pač ustaljena praksa v tem mestu, pojasnjuje sogovornik. Vendar se ji sam lahko izogne: »Nisem več v sistemu in lahko rečem, kar hočem. Lahko si privoščim, da sem izobčenec. Sem v izgnanstvu v lastnem mestu.« Pri srcu ga je stisnilo le, ko je po izidu knjige dobil nekaj telefonskih klicev. Vaša knjiga je dobro napisana, toda mi vemo, da je vaša hči odvetnica, in tudi, da vaš sin živi v Parizu v desetem okrožju, mu je razlagal neznani glas na drugi strani telefonske žice.
Supermarket z drogo za vso Evropo
Od priseljencev, ki jih je privlačilo eno največjih pristanišč v Sredozemlju – in tretje na svetu po pretovoru nafte –, si je glavnina denar služila s poštenim delom, peščico pa so zamikale prepovedane bližnjice. Zasegli za več kot milijon evrov droge, je naslov na prvi strani regionalnega dnevnika La Provence, ki ga pokaže d'Arrigo, ko preideva k temi njegove knjige: mafijskim združbam v mestu. Pri zasegu je šlo za kanabis, pove d'Arrigo in seveda ne pozabi dodati, da je to samo kaplja v morje, kajti »Marseille je supermarket z drogo, v katerem se oskrbujejo ljudje iz cele Francije«; pa tudi slepilni manever in poskus policije, da bi prikazali, da vendarle nekaj delajo. Kanabis v Marseille prihaja iz Maroka in Tunizije in trgovina z njim, pretežno v rokah ljudi iz magrebskih držav, je le ena od zločinskih dejavnosti, ki izčrpavajo mesto. Korzičani še vedno držijo roko nad restavracijami in igralnicami, medtem ko so si mafije iz Vzhodne Evrope (albanska, bolgarska, romunska) v zadnjem desetletju izbojevale primat pri prostituciji. Pri čemer je še zlasti grozno, da njihove lovke segajo tudi v domovino deklet, ki so prisiljene v prodajo spolnih storitev in jih, če se temu zoperstavljajo, izsiljujejo z grožnjami njihovim družinam – očetu, materi, otrokom. Afriški zvodniki pa dekleta od njihovih družin kar kupijo in zato nimajo težav z upiranjem, pristavi d'Arrigo v samo navidezno neobčutljivem tonu. Že v naslednjem stavku pokaže, da mu ni vseeno: »Najhuje pri vsem tem je, da Francozi to kar dopuščamo, policija si zatiska oči, od trgovine z drogo pa imajo posredno koristi tudi francoski državni vrh oziroma vodilni podjetniki, ki sklepajo posle z družino maroškega kralja Mohameda VI.« »Priča smo vsesplošni hipokriziji in korupciji,« benti dalje. In ugotavlja, da Marseille ni prestolnica kulture, temveč nekulture, kar se dogaja v državi, v kateri je bila sestavljena deklaracija o pravicah človeka in državljana, pa je kratko in malo sramota. Iz njegovih besed vejeta ogorčenost in idealizem – pojma, ki sta dandanes redka in plaha ptiča, saj sta se že davno umaknila resigniranosti in preračunljivosti. Toda »izgnanec v lastnem mestu« kot da ni iz svojega časa: med pogovorom iz žepov suknjiča in listnice jemlje listke z natipkanimi odlomki del Victorja Hugoja. Ta se v francosko zgodovino ni zapisal samo kot veliki književnik 19. stoletja, temveč tudi kot eden vidnejših in sčasoma vse bolj družbeno angažiranih politikov. Njegova reinkarnacija v 21. stoletju bi bila najbrž kar primerna za županovanje Marseillu – kajti kot meni José d'Arrigo, bi Marseille za župana potreboval vizionarja, ki bi bedel nad vsem. Še prej pa odločne sodnike in socialne akcije (tudi preventivo), ki bi odtrgali ljudi od kriminala. Vendar je razumljivo, da si francoska država ne prizadeva preveč zatreti organiziranega kriminala v Marseillu, kajti potem bi bili tisoči ob vir zaslužka, zgrnili bi se trkat na vrata države za razne oblike socialne podpore, česa takega pa si Francija ne more privoščiti, pravi d'Arrigo. In dodaja, da je v Marseillu kljub temu ogromno dobrodelnosti, pri čemer velja, da »revni pomagajo še revnejšim od sebe«.
Rasizem med priseljenci
Še ena od značilnosti tega pristaniškega mesta je, da se različne narodnostne skupnosti ne mešajo. »Marseille ni New York,« pravi sogovornik, brez dvoma pod vtisom nedavnega obiska pri sorodnikih v Ameriki, »ni talilni lonec, kjer bi se pripadniki različnih narodnosti mešali med sabo in si že od vsega začetka delili domoljubje in občutek pripadnosti novi domovini«. V Marseillu priseljenci živijo drug mimo drugega in se, pogosto kot pes in mačka, samo prenašajo. Tudi med njimi se razvnema rasizem, znano je, da Arabci prezirajo temnopolte, manj znano, a v Marseillu pogosto, pa je, da so Kitajci sovražno nastrojeni do Arabcev. Nikomur, tako kot v New Yorku, kjer je zastava s črtami in zvezdami vsepovsod priljubljena dekoracija, ne pade na pamet, da bi izobešal francosko trobojnico. »Ste v tem mestu kje videli francosko zastavo?« vpraša. »Da, na stavbi kolodvora,« pripomni fotograf, vendar se pozneje izkaže, da v resnici binglja pri sosedih, na poslopju policijske postaje. Ob čemer se Joséju d'Arrigoju utrne še ena žalostna resnica: da policistov v Marseillu tako in tako nihče ne jemlje resno, kajti lopovi jo zvečine odnesejo z nizkimi kaznimi (ali jim celo nadomestijo zaporno kazen z družbenokoristnim delom). Preziranje zakonov se v mestu v resnici kaže že kratkotrajnemu obiskovalcu, ki kar ne more verjeti svojim očem, ko uzre domačina, ki sloneč za točilnim pultom kavarne v središču mesta brezbrižno kadi cigareto – čeprav je kajenje, tako kot povsod drugod v Franciji, v lokalih prepovedano že od februarja 2007. Ali celo potnika na podzemni, ki pri izhodu iz drobovja mesta že na tekočih stopnicah prižge – džojnt.
Dovolj pesimizma, del rešitve je tudi govoriti o zgodbah o uspehu, o priseljencih, ki so se izvili iz primeža revščine ali se izognili pastem organiziranega kriminala. To dvoje sta namreč najverjetnejši usodi za povprečnega prebivalca blokovskih predmestij na severu Marseilla, vmes pa morda še verski fanatizem in pozneje terorizem (pri čemer se islam sprva kaže kot dobrodošla alternativa postopanju pred blokom in mladoletnemu prestopništvu, dokler se ne pokaže, da gre za njegovo skrajno različico). A vse le ni tako stereotipno, pravi d'Arrigo in se razgovori o Hakimu Ikhlefu, ki je odraščal v družini z dvanajstimi otroki in nato postal uspešen odvetnik, pa o dr. Abdouju Sbihiju, ki je travmatolog, o Samii Ghali, županji ene od marsejskih četrti in članice francoskega senata … Skrbi ga le, ker se nižajo izobrazbeni standardi, sploh v javnih šolah v getoiziranih severnih predmestjih so porazno nizki, otroci se tam včasih ne naučijo ne brati ne pisati (v francoščini), arabsko tako in tako obvladajo samo pogovorno, pridobijo pa kvečjemu osnovno znanje računanja. Zato ni presenetljivo, da skrbnejši starši svoje otroke, čeprav muslimane, pošiljajo v katoliške šole, ker so strožje in boljše. Po drugi strani pa drži, da se raven izobrazbe niža tudi na višji stopnji: naloge študentov, ki jim d'Arrigo predava na fakulteti za novinarstvo v okviru univerze v Aix-en-Provence, se polne pravopisnih napak.
Reindustrializacija ali razvoj turizma?
Tudi Olivier Bertrand, dopisnik dnevnika Libération, ki se je v Marseille preselil pred dvema letoma, potrjuje, da v klopeh katoliških šol sedi marsikateri otrok iz muslimanske družine (po nekaterih statističnih podatkih je kar pri 40 odstotkih prebivalcev Marseilla vsaj eden od staršev musliman). Zaradi tega so otroci v javnih šolah resnično tisti z dna družbe, kar v praksi pomeni, da je z njimi izjemno težko delati. A Betrand vendarle misli, da kdor želi študirati, si to lahko privošči, saj je brezplačno. Drugo vprašanje pa je, kako bo diplomo unovčil. Z njo mu namreč še zdaleč niso odprta vsa vrata, ravno obratno – nekdo s priimkom, ki izdaja njegovo mesto bivanja, severna marsejska predmestja oziroma severnoafriško poreklo, bo le težko našel službo. Zato so mestne oblasti uvedle subvencije za podjetja (pet tisoč evrov v razmiku dveh let) za tiste, ki zaposlujejo ljudi s severa, razlaga Bertrand.
Sicer pa se v mestu razvnema debata, ali naj se Marseille razvojno usmeri v reindustrializacijo – od sredine 19. stoletja se je namreč začel industrijski razcvet, kakršnega bi pristaniškemu mestu v državi s številnimi kolonijami tudi pripisali; Marseille je bil znan po predelavi olja, žita, sladkorja in izdelavi mila (slovito marsejsko milo). O zlatih časih teh industrijskih vej še danes pričajo opuščeni industrijski objekti na obrobju, kjer so od sredine 20. stoletja začeli poganjati stanovanjski bloki. Danes je Marseille sedež ladijskih prevoznikov, kot je SNCM (potniški in tovorni promet s Korziko in Severno Afriko), proizvajalca alkoholnih pijač Pernod-Ricard in prehranskega podjetja Sodexo. Turizem je bil ravno zaradi močne industrije doslej bolj v ozadju, ta čas pa v mestu potekajo razprave, mar ne bi bilo smiselno več staviti na razvoj turizma, ki je ena redkih panog, za katero se zdi, da kljubuje vsesplošni recesiji. Privlačnejši za obiske turistov je Marseille nedvomno postal v zadnjem letu zaradi evropske prestolnice kulture MP 2013, je prepričan Bertrand. Za to priložnost so prenovili mogočno klasicistično poslopje, ki se dviguje nad enim glavnih mestnih trgov, Bargemon, in v katerem je včasih delovala mestna bolnišnica, danes pa je tam hotel ene od znanih svetovnih verig. Prenovljeni hotel je na enega poletnih julijskih večerov ves žarel v lučeh, na veličastnem stopnišču, ki vodi do vhoda, pa so varnostniki v temnih oblekah preverjali prepustnice obiskovalcev sprejema. Povabljenci na terasi so se brezskrbno zabavali in ob pogledu na razkošje se je kar sama od sebe porodila asociacija na kakšnega od slavij, ki jih je v svoji palači v West Eggu prirejal Jay Gatsby. Da bi bilo še bolj dramatično, je – medtem ko so zgoraj trkali s kozarci – ob vznožju stopnic stopicljala prava pravcata podgana. Obračala je smrček levo in desno, trzala z brčicami, nato pa brž smuknila v luknjo, ne da bi vedela, kako čudovito simbolično je zaokrožila sliko s svojo pojavo. Blišč in beda na razmiku nekaj metrov – je še kaj učinkovitejšega za ponazoritev bistva Marseilla v enem stavku? Da ne govorimo o možnih špekulacijah, ki jih pripetljaj dovoljuje – kaj lahko bi se zgodilo, da bi podgana pregrizla kakšen električni kabel, zaradi katerega bi na mah pogasnile vse luči na prizorišču slavja na vrhu stopnišča. Tako kot bi zublji socialnega požara, ki bi izbruhnil v severnih predmestjih Marseilla, oplazili, če ne kar požrli vse pridobitve premožnejših mestnih predelov …
V letu kulture so se lopovi unesli
Za Marseille je v nasprotju z ostalimi francoskimi velemesti (Pariz, Lyon), ki jih obdajajo predmestja, spremenjena v priseljenske gete, značilno, da se je revščina razlila tudi po središču mesta, opozarja dopisnik Libération. In res bi za četrt Belsunce, le streljaj od glavne mestne žile Canebičre, lahko z nemalo pretiravanja zapisali, da je nekakšen križanec med Tirano in Fèsom. Srednjeevropski obiskovalec prav tako z vsak dan večjo nejevero zre v romsko družino, ki se je z vsemi otroki, vozički in ostalo prtljago naselila pred enim od vhodov v opuščeno hišo blizu mestnega kolodvora. Pozor, nejevera ni gnus ali prezir, temveč zgroženost ob vprašanju, ali jim res ne morejo ponuditi kakšnega zatočišča in morajo živeti dobesedno na cesti.
Vendar vsega tega turisti, ki jih poti vodijo samo med glavnimi mestnimi znamenitostmi, v letu MP 2013 lepo prenovljenimi, najbrž ne opazijo. Navdušujejo se nad urejenostjo četrti Vieux-Port, nad prenovljenim trgom Bargemon, kjer je tudi sedež MP 2013, nad drzno arhitekturo MuCEM – Muzeja evropskih in sredozemskih civilizacij … Pri gradnji infrastrukture za MP 2013 je bilo nemalo zamud, MuCEM bi moral biti zgrajen že pred petnajstimi leti, kolikor je minilo, ko se je prvič začelo govoriti o njem, pa so ga odprli šele v začetku junija, pripoveduje Olivier Bertrand. Januarja ni bilo nared še praktično nič od obljubljenega, potem pa so se odprtja vrstila, namenu so predali obnovljeni Vieux-Port, ki so ga preuredili v cono za pešce in so ga domačini z veliko naklonjenostjo sprejeli za svojega. Pred razglasitvijo MP 2013 je bilo med Marseillčani zaznati nekaj strahu, kako bo vse skupaj potekalo, kajti mesto prej kot prestolnica kulture slovi kot gojišče kriminala, za nameček so se ravno v letu pred MP 2013 dogajali ropi ogrlic, ki so jih tatovi trgali z ženskih vratov, časopisi pa so bili polni vesti o marsejskih taksistih, ki so na veliko goljufali. Kot po čudežu – ali pa skladno z zgodbo iz grške mitologije o Orfeju, ki je tako lepo igral na svoje piščali, da so se še zveri nehale klati med seboj – so se v letu kulture te lopovščine unesle. V sklopu MP 2013 so nekaj denarja namenili tudi za kulturne projekte v t. i. težavnih predmestjih (fr. quartiers difficiles) na severu Marseilla, pripoveduje Olivier Bertrand, vendar so jih lokalni predstavniki ponekod odločno zavrnili, češ mi potrebujemo denar za jasli in ostale življenjsko nujne stvari, ne pa za kulturo. Dopisnik Libération, v svojih stališčih kar nekako ciničen, če ne preprosto realističen, poleg tega opozarja, da je bilo mesto že od konca 19. stoletja prizorišče trgovine z drogo in bolj ali manj nasilnih mafijskih obračunov, prav tako so se sem že takrat priseljevali priseljenci s Korzike, Španije in Italije; zdaj, ko je dela manj in brezposelnost narašča, pa je več tudi kriminala. S policijskimi poskusi izkoreniniti prekupčevanje z drogo in organizirani kriminal pa je po njegovem tako kot s travo: bolj jo puliš, bolj raste. Dosežkov policije pri zaseganju mamil ne podcenjuje, saj so nespodbitno rezultat preiskovalnega dela, poziv Samie Ghali, županje dveh marsejskih »težavnih četrti«, ki je lani ob tem času predlagala, naj Francija v boj proti organiziranemu kriminalu v marsejska predmestja pošlje vojsko, pa označuje za »nekoliko populističen«. Njena prošnja ni bila uslišana, vendarle pa je vojake v maskirnih uniformah in z brzostrelkami kar pogosto videti na obhodih okoli mestnega kolodvora – bojda zaradi rednih groženj s podtaknjenimi bombami. Policisti, peš ali na kolesih, so na marsejskih ulicah tako in tako že del ulične opreme in kaj si meščani mislijo o njih, najbolje povedo tako, da pred njihovimi očmi prečkajo cesto pri rdeči luči na semaforju in se jim za to ni treba bati niti žvižga s piščalko. Takšna je pač usoda vseh uniformiranih avtoritet v sredozemski enklavi.
Raznolikost kulturnih kompetenc
Sproščeno vzdušje v mestu ima tudi svoje pozitivne plati: selitev v Marseille je bila za Ulricha Fuchsa, namestnika generalnega direktorja MP 2013, po rodu pa Bavarca, manj stresna kot selitev iz Nemčije v avstrijski Linz. Prehod v novo okolje je bil zanj tem lažji, ker tekoče govori francosko in ker so (bili) v Marseillu skoraj vsi tujci. Fuchs, ki je študiral »književnost, zgodovino, sociologijo in gledališče«, kot piše v življenjepisu na spletni strani www.mp2013.fr, in ima doktorat Svobodne univerze v Berlinu, se že desetletje ukvarja z organizacijo kulturnih prestolnic po Evropi. Njegova pot v Marseille je vodila preko Bremna. Mesto na severozahodu Nemčije je kandidiralo za evropsko prestolnico leta 2010, Fuchs je bil odgovoren za pripravo kandidature in mesto je naposled osvojilo naziv v svežnju z več mesti Porurja, med drugim z Essnom in Lübeckom. Rezultate natečaja so sporočili leta 2006, vendar Fuchs ni požel sadov svojega dela, ker je bil takrat že do vratu v drugem projektu, pripravi dosjeja za mesto Linz. To je bilo prestolnica kulture leta 2008, naslednje leto pa je sogovornik že pripravljal kovčke za Marseille, kjer živi od decembra 2009.
Delati v Marseillu je bilo nekaj povsem drugega kot v Linzu, pravi. Slednji premore dobrih dvesto tisoč prebivalcev, ki so se vajeni kulturno udejstvovati, hoditi na koncerte klasične glasbe in ob nedeljah v muzeje, medtem ko imajo prebivalci Marseilla in okolice (podobno kot pri Mariboru 2012 je bilo tudi tu v kandidaturo združenih nekaj okoliških mest iz regije Bouches-du-Rhône – Arles, Aix-en-Provence, Aubagne, Martigues, Istres, Salon-de-Provence …, z vsega skupaj dvema milijonoma prebivalcev) »zelo raznolike kulturne kompetence«, poudarja Fuchs. In opozori še na » župane različnih političnih provenienc«, kar je sodelovanje od vsega začetka še otežilo. Mestna hiša v Marseillu je vse od odhoda legendarnega Gastona Deferra, pripadnika francoskega odporniškega gibanja, ki je bil prvič župan v letih 1945 in 1946, nato pa od 1953 do svoje smrti leta 1986 (vmes pa minister v več Mitterandovih vladah) trdnjava desničarjev, v okoliških mestih pa so na oblasti župani iz levo usmerjenih strank. Poleg tega je okolica Marseilla premožnejša, denimo Aix-en-Provence, ki je malo univerzitetno mesto s prevladujočim malomeščanskim esprijem, kjer so prebivalci vajeni uživati kulturo z veliko žlico. Marseille, pristaniško mesto, pa zadnjih sto let k sebi vabi delavske sloje, ki po zaključenem delovniku niso imeli ne časa ne volje misliti še na kulture prireditve … Lahko bi rekli tudi, da ima Marseille nekakšno zamudo v kulturnem razvoju, sklene Fuchs.
Več kot 700 milijonov evrov za program in infrastrukturo
Prepad so torej poskušali omiliti z dodatnimi vlaganji, in res so za kulturo – v primerjavi z drobtinami, ki jih je bil deležen Maribor – za MP 2013 namenili vratolomne vsote. Samo za delovanje (v kar je seveda vključena produkcija kulturnih prireditev) so jim za dobo petih let odrinili 90 milijonov evrov, od katerih so glavnino zagotovili meceni oz. pokrovitelji, mestne občine, država preko enajstih ministrstev in EU preko strukturnih skladov. V to vsoto niso zajeta vlaganja v kulturno infrastrukturo, ki znašajo 680 milijonov evrov. Rezultati so vidni in impresivni, meni Fuchs. Najveličastnejši je sveže odprti in še po novem dišeči MuCEM (Muzej evropskih in sredozemskih civilizacij), prvi nacionalni muzej zunaj Pariza. Tik zraven, na urbanistično degradiranem območju nekdanjih pristaniških dokov, je zrasla Villa Méditerranée (večnamenski prireditveni prostor), nadalje je mesto bogatejše za regionalno razstavišče sodobne umetnosti, znano kot Fonds régional d'art contemporain ali okrajšano Frac – eno od stavb v mreži, ki prepreda celo Francijo, zamisel zanjo pa se je porodila Jacku Langu. Alternativne oblike ustvarjanja so zaživele v nekakšni marsejski različici Metelkove mesta – Friche La belle de Mai, ki je nekdanja tobačna tovarna, danes pa so tam uredili umetniške ateljeje, razstavne prostore, kavarno, specializirano knjigarno, skejterski park in komunalne vrtove. Sploh zadnji štirje so oblegani ob vsakem času dneva.
Namig o precejšnjih zamudah, ki so bile menda neločljive spremljevalke slehernega od projektov, Fuchs zavrne z dokaj prepričljivo razlago, da so zanje vedeli že od vsega začetka in jih vkalkulirali v vozni red MP 2013, ki je v drugi tretjini tako dobil pospešek prav z odprtjem MuCEM.
Kako približati kulturo in umetnost Marseillčanom, ki ju niso vajeni v smrtonosnih odmerkih niti v prestižnih oblikah, je bilo eno glavnih vprašanj, ki so si ga zastavljali med sestavljanjem programa MP 2013. In se domislili, da bi si pot v srca prebivalcev tega pristaniškega mesta najlaže utrli s t. i. ljudskimi oblikami kulture (culture populaire). Že konec januarja je mesec dni potekal festival cirkuških in uličnih umetnosti z naslovom Cirque en capitales (Cirkus z velikimi tiskanimi/Cirkus v prestolnicah). Odstotek zasedenosti na prireditvah je bil do 92 odstotkov, vzklikne Fuchs, in pristavi, da so se uspeha veselili že od vsega začetka, takšen odziv pa nedvomno priča o tem, da so Marseillčani lačni kulture, le primerno jim jo je treba predstaviti. Še en projekt, namenjen pritegnitvi široke ljudske množice, je bilo odprtje GR 2013 – Grande randonnée ali Velika pešpot, ki se vije na 365 kilometrih skozi vse departmaje in je posebna zato, ker prečka tudi urbana območja, ustavi se npr. v MuCEM. Odnos oziroma interakcija med mestom in naravo, mestom in kulturo je bil nasploh rdeča nit programa MP 2013, pravi Fuchs. Največje slavje v čast podeželju se je zgodilo v začetku junija, ko se je v sam center Marseilla, v četrt Vieux-Port, z obhoda po Provansi zgrnilo več tisoč ovac, konjev, krav … – pod nazivom TransHumance (slov. sezonska paša). Pričakalo jih je 300.000 gledalcev, se pohvali Fuchs. Ko smo že pri rekordnih številkah – njihov blockbuster, kot se slikovito izrazi sogovornik, je sicer razstava slikarskih mojstrov, ki jih je navdihovala svetloba francoskega juga Le grand atelier du Midi (Veliki atelje na jugu), v okviru katere so v marsejski palači Longchamp in v muzeju Granet v Aixu še do 13. oktobra letos na ogled vsa tista platna z razbobnanimi podpisi, ob katerih se od ganjenosti nad umetnostjo orosi oko še tako zagovednega Američana (Cézanne, Van Gogh, Matisse …).
S konkurenco so se sprijateljili
Kako jim je uspelo pomesti s konkurenco – na jugu Francije se, vsaj poleti, dogaja brez števila kulturnih prireditev, že samo uveljavljenih festivalov je kar precej, od gledališkega v Avignonu do festivala klasične glasbe v Aix-en-Provence, delavnic fotografije v Arlesu? Tega sploh niso poskušali, odgovori Fuchs, temveč so se z direktorji festivalov usedli za skupno mizo še pred začetkom MP 2013, jih povprašali, kje bi si želeli okrepiti svoj program, jim dodelili dodatna sredstva in to je bil začetek dolgotrajnega prijateljstva. Nima smisla, da bi si nagajali in jih poskušali zriniti, mi smo minljivi, oni pa bodo delovali, ko bo MP 2013 le še spomin, pravi Fuchs.
Prvi rezultati se že kažejo: dva milijona obiskov (pri čemer en človek lahko obišče več različnih dogodkov) na brezplačnih ali plačljivih prireditvah MP 2013 v prvih šestih mesecih letošnjega leta.
Ulrich Fuchs še poudari, da so si pri sestavljanju programa zlasti v Marseillu prizadevali izkoristiti javni prostor, kjer se dogaja ogromno stvari; od katerih jih je precej brezplačnih. Upoštevati je bilo treba statistične podatke, po katerih je v Marseillu v grobem 15 odstotkov brezposelnih, 30 odstotkov pa jih živi pod pragom revščine. Razumljivo je, da si nismo mogli privoščiti snovanja dogodkov za »happy few«, peščico srečnih izbrancev, razlaga Fuchs, povsem drugače kot v Linzu. Navezali so tudi stike s prebivalstvom »težavnih četrti« na severu Marseilla, od katerih so se nekateri izkazali bolj, drugi manj pripravljene za sodelovanje; udejanjili so, denimo, muzikale, v katerih nastopajo otroci iz blokovskih naselij, ki so jih k sodelovanju pritegnili po vzoru Gustava Dudamela, pripravili pa so tudi program t. i. urbanih sprehodov po vzoru iz Linza, kjer se v priložnostne turistične vodnike po svojem okolišu prelevijo domačini. Kljub vsemu Fuchs ostaja realističen in si ne dela utvar, da bo MP 2013 prebivalcem getoiziranih sosesk na severu Marseilla spremenil življenje. Zaveda se tudi, da so prav na tem, spolzkem terenu, doživeli dva ali tri hude poraze – ponekod so jih v resnici odslovili z nedvoumnim pojasnilom, češ da nočejo tako minljivih stvari, kot so kulturni projekti, saj potrebujejo življenjsko pomembne infrastrukturne objekte. Vprašanje trajnosti oziroma minljivosti se je vleklo skozi program in naše delo od vsega začetka, razlaga sogovornik, navsezadnje zadeva tudi njih same – približno 90-člansko ekipo, ki se je ob našem obisku zdela kot prijeten in zagnan kolektiv. Iz meseca v mesec je manj številčen, število sodelavcev se namreč zmanjšuje postopoma, ena od odgovornosti, ki jo čuti vodstvo, pa je, kako vsem pomočnikom najti zaposlitev, ko jih pri MP 2013 ne bodo več potrebovali. Eno je gotovo, se tolaži Fuchs, vsekakor imajo z izkušnjami pri MP 2013 v življenjepisu na trgu delovne sile več možnosti.
Končni izlet v eno od »težavnih predmestij«
V četrti Bon Secours Le Canet na zloglasnem severu mesta, do koder pridete tako, da se s končne postaje podzemne peljete še nekaj postaj z avtobusom, s katerim potuje komaj kaj belcev – vsekakor ni čutiti, da si v evropski prestolnici kulture. Menda je še največ kulture izžarevala Genevičve Chapdeville Philbert, vodnica na urbanem sprehodu po štirinajstem marsejskem okrožju, ki je bilo še pred dobrimi sto leti neokrnjeno podeželje, kjer so si veleindustrialci iz Marseilla postavljali poletne rezidence. Proti koncu 19. stoletja so tu začeli poganjati prvi industrijski objekti, od oljarn do železniških ranžirnih postaj, sredi 20. stoletja pa je bila četrt prizorišče zmagoslavne urbanizacije in praktičnega odgovora na vprašanje, kako na čim manj prostora s čim manj denarja strpati čim več ljudi – ki so bili v deželah, od koder so pripluli v Francijo s trebuhom za kruhom tako in tako vajeni neprimerno nižjega življenjskega standarda. Odgovor na to vprašanje so seveda brezdušni betonski bloki, danes še tem bolj grozljivi, ker jih že desetletja nihče ni prenovil in ker so že med gradnjo varčevali pri materialih. Bistvo urbanih sprehodov je, da radovedneže po svoji soseski popeljejo domačini. Toda ob pogledu na Genevičve Chapdeville Philbert, tiste vrste brezhibno urejeno elegantno Francozinjo z valovitimi sivimi lasmi, spetimi v figo, ki si za mimikrijo nadene športna oblačila, ki so nekaj med opremo za golf in jadranje, obuje pa se v superge, je bilo na prvi pogled jasno, da ni odraščala v blokovskih naseljih. Česar – in to ji gre šteti v dobro – ni skrivala, ampak je povedala, da se je prijavila na razpis za vodnike po različnih marsejskih četrtih (ne le »težavnih«), izbrali pa so jo za Bon Secours Le Canet in ji dali manj kot tri mesece časa, da je pripravila program. Nič kaj lahka naloga, kajti o ne tako nedavni zgodovini ni bilo na voljo skorajda nobenega pisnega gradiva. Tako ji ni preostalo drugega, kot da se je podala med ljudi in iz pogovorov s staroselci (poleg visokih blokov so tu tudi nizke hiše iz tridesetih let 20. stoletja) izluščila podatke, pridobila pričanja in črno-bele fotografije. Kot novinarki po izobrazbi ji takšno delo ni bilo tuje, vse to je sestavila v zgodbo, ki ji je dala naslov Cosě fan' tutti – kar je seveda parafraza Mozartove opere, njeno novinarsko področje je namreč predvsem klasična glasba. Z naslovom je hotela poudariti, da industrializacija in priseljevanje, ki sta pljusnila v to marsejsko četrt v izdatni količini, nista nič novega in da »tako delajo vsi«.
Mladina, ki je sledila njeni razlagi – tiho in zbrano, in to kljub nehumano visokim temperaturam pod vročim sredozemskim soncem –, kar ni mogla verjeti, kaj vse se je že zgodilo v njihovi soseščini, preden so bili rojeni. Gospa Genevičve Chapdeville Philbert je tisti dan na ogled četrti namreč popeljala trinajst- in štirinajstletnike iz srednje šole Henrija Wallona, za katere je bil urbani sprehod pravzaprav končni izlet, je povedal njihov profesor zgodovine Feďsal Benzine. Kako prosim?, vprašam s komaj zadrževanim smehom. Benzine, ponovi svoj priimek nasmejani in energični mož, ki mu smeha in energije pri delu nikakor ne sme zmanjkati – srednja šola Henrija Wallona v štirinajstem marsejskem okrožju je namreč ena tistih javnih izobraževalnih ustanov, ob katere imenu se v spletnem brskalniku takoj ponujajo članki o napadih na učitelje in obračunih med dijaki. Šolarji, ki so med pohajkovanjem po četrti Bon Secours Le Canet medse sprejeli slovenskega fotografa in novinarko, s svojim vedenjem nikakor niso zbujali vtisa, da bi bili sposobni česa takega.
Bolje muslimanska gimnazija kot vahabiti
Tudi muslimanska gimnazija Ibn Khaldoun je v enem od »težavnih predmestij«, v petnajstem marsejskem okrožju. Učni načrt, po katerem delajo, je enak kot v javnih šolah, tak, kakršnega so pripravili na ministrstvu za izobraževanje, razlaga Leila Ngazou, pedagoška svetovalka in po potrebi predstavnica za stike z javnostjo – v majhnem kolektivu pač vsakdo opravlja po več funkcij hkrati, celo ravnatelj Mohsen Ngazou izza katedra uči računstvo in muslimansko civilizacijo, v bližnji mošeji pa se v času molitve prelevi v imama. Nižja gimnazija Ibn Khaldoun, poimenovana po muslimanskem sociologu (da gre najbrž za nekakšnega predhodnika Pierra Bourdieuja je šala, ki ne izzove smeha), ki bo v prihodnjem šolskem letu postala višja gimnazija, se od javnih šol razlikuje edino po tem, da je dvojezična – učijo se arabščine, ki pa za mnoge že davno ni več materni jezik, temveč se je učijo kot tujega. S primerno usposobljenimi učitelji in brez ideološke navlake, kot bi jim bila servirana iz ust vahabitov, ki mlade prav tako zvabljajo medse z brezplačnimi tečaji arabskega jezika ob sobotah in nedeljah, razlaga Ngazoujeva. Ne brez določene zgroženosti ob omembi besede »salafist« ali »vahabit«, saj je ona sama in šola Ibn Khadoun več kot očitno privržena zmernejšim strujam islama, ki jim ni tabu niti poučevanje glasbe ali telesne vzgoje. Stavba v svojem novejšem prizidku vključuje tudi mošejo, ki je pravzaprav prostornejša dvorana s preprogami, mihrabom in ostalimi pol tradicionalnimi, pol funkcionalnimi dodatki. Tu se moli, a le kadar molitev ne bi prekinila učnega procesa, učenje ima vsekakor prednost, zatrjuje Ngazoujeva, mati petih otrok in jezikoslovka po študiju. Glavo ji pokriva ruta, kar pa pri njih ni niti zahteva niti pravilo – nekatera dekleta, učenke in pedagoginje, so pokrite, druge ne. Prav tako sploh ni nujno, da so muslimani, zagotavlja. Ampak med tridesetimi imeni pedagoškega osebja na spletni strani je eno samo, ki napeljuje na francoske korenine nosilca.
Vsi starši si želijo enako
Vsi starši si za svoje otroke želijo enake stvari: da bi bili ubogljivi, spoštljivi in spoštovani, da bi znali pozdravljati in ne bi odrasli v prestopnike. Zato ni nič čudnega, da starši muslimanske veroizpovedi vpisujejo svoj naraščaj v katoliške šole, pojasni samo na prvi pogled nenavadni pojav Leila Ngazou, »prepričana sem, da je vsaj osemdeset odstotkov, vpisanih v licej Saint-Joseph na drugi strani ceste muslimanskih otrok, saj jih poznam na videz«. Navsezadnje se razlikuje samo poimenovanje, poslanstvo šole pa je enako, meni sogovornica. Eno temeljnih poslanstev šole je po njenem mnenju doseči, da bi se otroci dobro počutili v svoji koži in odrasli v samozavestne ljudi, ki pripadajo dvema kulturama – francoski in arabski. Vse prerado se namreč zgodi, da se prav zaradi nelagodja, ki jih v priseljencih ali potomcih priseljencev poraja arabska identiteta, zatečejo v skrajnosti, verski ekstremizem. Staršem, ki vpišejo svoje otroke v šolo, kot je njihova, je menda skupno, da si za svoje otroke ne želijo take poti, temveč bi radi, da odrastejo v strpne ljudi, ki sprejemajo drugačnost in se v družbi počutijo sprejeti. Bistvo multikulturnosti, katere izložbeno okno naj bi bil Marseille, ni v tem, da vsaka skupnost živi sama zase in se zapira pred drugimi, temveč v sodelovanju in sobivanju.
Naša šola ni verska, je šola za vernike, ni medresa, poudarja tudi namestnik ravnatelja Younes Yousfi. Njihova zgodba se je začela, ko je krovna organizacija islamskih skupnosti v Franciji (UOIF) kupila prostore v petnajstem okrožju v Marseillu, in ker je bila džamija nedaleč stran (mesto sicer premore šest džamij in okrog šestdeset molilnic, pa še ni dovolj za potrebe vseh pripadnikov islamske veroizpovedi), so se odločili, da bodo v njih raje uredili šolo. Ker je v Marseillu že obstajala nižja osnovna šola, je prišla v poštev nižja gimnazija, se pravi za otroke od enajstega do štirinajstega leta starosti (v francoskem šolskem sistemu od šestega do tretjega razreda). Prve dijake so vpisali leta 2009, danes šteje pet razredov, vpisanih je 110 učencev in za šolo vlada veliko zanimanje, po besedah Yousfija, ki za sabo nima izkušnje poučevanja v javni šoli, temveč je pred tem delal kot inženir. V naslednjem šolskem letu, 2013/ 2014, načrtujejo veliko širitev – program bodo razširili na višjo gimnazijo, torej od štirinajstega do osemnajstega leta. Vpisanih je dvajset dijakov, od tega jih je petnajst prej obiskovalo njihovo nižjo gimnazijo, pet pa so jih sprejeli od drugod – v celoti se jih je prijavilo veliko več, a petnajst jih je uspešno opravilo test in pet so jih sprejeli.
S širitvijo programa se bodo razširili tudi v nove prostore, ki so jih uredili na drugi strani notranjega dvorišča stavbe, v kateri so domovali doslej (po gradnji sodeč nekdanjega industrijskega objekta, verjetno kakšnega skladišča). Sredstva za prizidek so pridobili izključno s prispevki vernikov (starši za šolnino sicer plačujejo po 135 evrov na učenca na mesec). Yousfi ob tem pokaže trajnike in obrazce za donacije na internetu, na vprašanje, ali so morda tudi oni tisti, ki jih je kupil v Franciji zelo razvpiti Katar, pa se nasmehne in odvrne, da »žal ne«. Leila Ngazou pozneje pojasni, da je taka njihova strategija: raje počasna, organska rast, brez donacij od zunaj in s sredstvi pripadnikov skupnosti. Tako se namreč čutijo bolj povezani s sosedi in vraščeni v četrt.
Brezdomci sčasoma postanejo samozadostni
Donacije in povezanost so ključne tudi za SAMU social, francosko humanitarno organizacijo, ki v Marseillu kot edinem mestu v Franciji deluje pod okriljem mestne hiše. Njen sedež je – kakopak – pri končni postaji podzemne na severnem koncu Marseilla. Nedaleč stran sta urad za najdene predmete in center za boj proti tuberkulozi. SAMU social sodeluje z obema: če se lastniki najdenih predmetov eno leto ne javijo, jim jih podarijo. Tuberkulozo pa imajo tudi mnogi brezdomci in reveži, ki jih oskrbujejo.
René Giancarli, direktor marsejske izpostave SAMU social, nas pozdravi, oblečen v hlače in majico neopredeljeno sive barve. »Sem v tako rekoč bojni uniformi,« se opraviči in razloži, da je že od zgodnjih jutranjih ur na terenu, kar za uslužbence Samu social ni nič nenavadnega, saj je njihov delovni čas od pol osmih zjutraj do pol enih zjutraj. Sedem dni na teden, tristo petinšestdeset dni na leto – lačnemu in prezeblemu brezdomcu vendar ne moreš reči, naj se oglasi čez kak teden, ko boš dobil deke in plastenke vode, pravi Giancarli. In vendar je marsejski Samu social v tem nekaj posebnega – odkar ga je mestna oblast vzela pod svoje okrilje, delujejo vse leto. Tako kot v ostalih francoskih mestih je tudi v Marseillu mogoče poklicati na telefonsko številko 115 in jih obvestiti, da je v bližini nekdo, ki potrebuje pomoč.
Marseille je odprto mesto, ki je od nekdaj rado sprejemalo tujce, vendar med pomoči potrebnimi še zdaleč niso samo ti, pripoveduje Giancarli. Splet okoliščin, in znajdeš se na cesti, ne zadošča le pomoč v obliki hrane, vode, obleke, … poskušamo jim pomagati tudi pri ponovnem navezovanju socialnih stikov, razlaga Giancarli. »Revni v letih, preživetih na cesti, sčasoma postanejo samozadostni. Revež nosi s seboj torbo, v kateri je vse njegovo imetje, tako rekoč njegova hiša.«
Vse leto na terenu
Zaposleni na SAMU social brezdomcem pomagajo tudi najti zdravniško pomoč, med njimi je namreč veliko bolezni, od alkoholizma do tuberkuloze, bolh, kožnih obolenj. »Zaradi alkoholizma je pri večini brezdomcev, starih več kot štirideset let, gibljivost omejena,« pove Giancarli in med obhodom po skladišču razkazuje »edino zdravilo«, ki ga brezdomci dobijo pri njih – par bergel. Ostalih zdravil jim ne izdajajo, zato pa pri njih dobijo vse vrste razkužil in pripomočkov za osebno higieno. Nekaj nakupijo sami, nekaj darujejo posamezniki ali podjetja – čeprav je očitno, da gre za stvari, ki bi se jih radi znebili, ker na prvi pogled niso več popolne, v resnici pa še čisto dobro delajo. Ampak takšne donacije jim štejejo v davčno olajšavo in tako pridobijo oboji: francoske železnice ali veriga hotelov, ki si ne belijo več glave, kaj s starimi dekami za potnike ali rjuhami za goste, ter siromaki, ki iz rok zaposlenih pri SAMU social dobijo še čisto dobre stvari. No, recimo, da je tako …
Na SAMU social je zaposlenih osemdeset ljudi, od tega 67 takih, ki se v parih po dva ali en sam vozijo po mestu v enem od 15 avtomobilov, opremljenih z radijsko postajo, se odzivajo na klice ali preverjajo, kako gre tistim brezdomcem, ki so že njihovi stari znanci. Po pričevanju fotografa, ki je sedel v terensko vozilo in se z enim od uslužbencev SAMU social podal na teren, med brezdomce v središču mesta, humanitarce pri tem nekoliko ovira pregovorna enojezičnost. Komaj kateri siromak, ki prosjači na ulici, govori (ali hoče govoriti) francosko, večina je tujcev, nekateri tudi iz držav, katerih jezik je bolj soroden slovenščini, recimo iz Češke ali Bolgarije. Komunikacija je tako, lahko domnevamo, bolj omejena na kretnje, a namen je vsekakor dober … Tako kot je plemenito poslanstvo, ki je SAMU social gnalo, da so dali natisniti zgibanko s telefonskimi številkami in naslovi ljudskih kuhinj in zasilnih bivališč v različnih mestnih četrtih – v francoščini, angleščini in nemščini. Žal nobeden od jezikov, ki jih je razumela bolgarska starka z vsaj sedmimi križi na zgrbljenem hrbtu, ki menda niti brati ni znala – vsaj tako je razložila slovenskemu fotografu, preden mu je dovolila, da jo slika.
Vzpostavljanje ponovnega zaupanja
Ko si reven, ostaneš brez prijateljev, je medtem v pisarni, nekdanjih prostorih EDF (francoski nacionalnih distributer električne energije), razlagal Giancarli. Mesto vodje ekipe SAMU social je prevzel pred devetimi leti, in to kmalu zatem, ko se je po beneficirani delovni dobi upokojil – delal je kot policist. Tudi naklonjenosti župana Jean-Clauda Gaudina se imamo zahvaliti, da nam je uspelo postaviti tako učinkovito mrežo pomoči, vztraja Giancarli. Danes imajo 2800 mest za nujne nastanitve brezdomcev, kar s pridom izrabijo predvsem v zimskih mesecih in obdobjih hudega mraza (letos je bilo celo v Marseillu kar 21 dni okrog ničle in morali so odpreti telovadnico, v kateri so nastanili vse brezdomce). Tam se z brezdomci pogovarjajo in včasih ugotovijo, da njihovo stanje ni tako obupa vredno – da imajo družino, pokojnino, nepremičnino, a da so na vse to pozabili, razlaga Giancarli. Svoje sodelavce izpostavlja kot eno od štirih ključnih sestavin uspeha – zelo pomembno je, da so k njim prišli delat prostovoljno (kar ne pomeni, da so volonterji, saj so za svoje delo plačani). Sodelujejo tudi z ostalimi človekoljubnimi organizacijami, ki jih morda gledajo nekoliko postrani, ker sodijo pod okrilje mestne oblasti, priznava Giancarli, vendar jih konec koncev druži skupen cilj: pomagati najrevnejšim. Povezujejo pa se tudi s strokovnjaki z različnih področij: svojo dejavnost predstavljajo v zadnjih letnikih zdravstvenih šol (in tako novačijo nove sodelavce), sodelujejo z zdravniki (gre za upokojene zdravnike, ki jih novači država), iščejo stik s psihiatričnimi bolnišnicami, pred nedavnim pa so pri SAMU social opravljali t. i. družbenokoristno delo štirje mladi obsojenci (namesto zaporne kazni), pomagajo jim tudi pripadniki francoske vojske, in sicer z odejami in vojaškimi obroki. Recimo z nekakšno francosko različico mesnega doručka v konzervi, ki se po odprtju sama segreje. Poleg tega čuda je v skladišču SAMU social najti še zalogo kavnih skodelic s kavo vred (zapakiranih), piškote, sadne sokove, večinoma vse v posamičnem pakiranju … Kadar odpremo centre za izredno nastanitev, jim postrežemo skoraj kot v hotelu, se pošali Fabienne, ena od zaposlenih, ki med drugim razvršča obleke. Vse so oprane in zlikane in med policami dehti po svežini, pretirane gneče pa ni, ne kar zadeva obleke ne kar zadeva odjemalce. Več povpraševanja je pozimi, ko tu skoraj ni zadosti prostora za vse volnene puloverje, pojasni Fabienne. Potem mi s ponosom razkažejo še 20.000 plastenk vode – ki so jih nabavili, še preden je pritisnila vročina, kajti treba je misliti vnaprej, poudari Giancarli; v sosednjem prostoru se gnete tisoč odej za prihodnjo zimo. Velikosti XL, pristavi Giancarli, kajti brezdomci pokrijejo sebe in svoje imetje, za katerega so neprestano v strahu, da jim bo kaj zmanjkalo, pod odejo pa so njihove stvari bolj varne. V skladišču je tudi pasja hrana – psi so pogosto njihovi edini spremljevalci in najboljši prijatelji, kar je treba spoštovati, razlaga sogovornik.
Po statističnih podatkih na leto prepeljejo 60.000 oseb iz dnevnih centrov in nazaj v mesto in vzpostavijo 30.000 stikov z brezdomci. Pri tem jih ne sprašujejo po imenu, ne po dokumentih ali državljanstvu … Pomembno je, da vzpostavijo zaupanje. Pričakovati blazne izraze hvaležnosti je napaka, kajti vedeti je treba, da je uspeh že, če se brezdomci vračajo – po skodelico čaja, piškot ali prijazno besedo, sklene Giancarli.
Praznik glasbe in dan soseda
Brezdomci in berači so na marsejski ulicah stalnica. Skoraj tako kot policisti, katerih število se še namnoži pred raznimi posebnimi dogodki – takšen je bil tudi velekoncert, ki se je zgodil 21. junija v središču mesta, v četrti Vieux-Port. Šlo je za franšizni dogodek vsefrancoske verige glasbenih prireditev Fête de la Musique (Praznik glasbe), ki je v Marseillu potekal pod pokroviteljstvom MP 2013. Organizatorji so nanj povabili nekaj najbolj priljubljenih imen francoske estrade – tiste vrste, ki bi pri nas nastopili v oddaji Na zdravje!. Tudi program sta povezovala francoski različici Jasne Kuljaj in Borisa Kopitarja, od lokalno obarvanih izvajalcev je nastopil samo Soprano, marsejski hiphoper (Khaled, prav tako eden od nastopajočih, za katerega bi zaradi alžirskega porekla lahko domnevali, da je iz Marseilla, se je šele sredi osemdesetih preselil v Pariz, od tam pa že pred leti zaradi ugodnejše davčne zakonodaje v Luksemburg). Oder so začeli postavljati sredi tedna, obala pa se je v petek že zgodaj popoldne začela polniti s poslušalci. Vseh skupaj je po pisanju dnevnika La Provence prišlo več kot sto tisoč. Za mesto, ki skupaj s primestji šteje okrog milijon prebivalcev, niti ne tako pretresljiva številka. Odgovor na vprašanje, kje so bili vsi ostali, se je razkril na ulicah med kolodvorom in tržnico: tam se je razlegala drugačna glasba, kot je donela iz zvočnikov v Vieux-Port in ob kateri se je muzala in poplesavala zvečine bledolična publika. Popevke magrebskih pevcev, ki so bučale iz bolj ali manj zasilno sestavljenega (neredko pa kar profesionalnega in močnega) ozvočenja, so v vrtinec plesa in ploskanja privabile sosede od blizu in daleč. Najbrž nekako tako kot na dan soseda v ljubljanskih Fužinah. Marljivejši in podjetnejši so na plano privlekli žare, s katerih so se širile vonjave po pečenem mletem mesu z vsemi mogočimi dodatki. Klobasice v po dolgem prerezanih bagetah, zraven pa pijača v pločevinkah, od piva do soka. Kdor bi za tako iz srca pripravljeno hrano zahteval račun, ne bi bil samo dlakocepski, temveč tudi povsem brez stika z realnostjo. Kakšen račun, kakšen davek – saj smo v Marseillu, ne v Franciji?!
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013