Duh Stritarja, duh Kersnika, duh Tavčarja
Čeprav je od nastanka njegovih verzov minilo dobro stoletje, se zdi, da liberalizem pod Alpami še ni končal svoje kariere izjemno priljubljene psovke. Morda res nikoli razen v začetku, ko se je redno pojavljal v kombinaciji z židi in prostozidarji, ni bil najpomembnejša municija za besedne dvoboje na Slovenskem. Ampak kadar se pojavi v kakšnem članku v verskem časopisju, očitno še zmerom blesti s popolnoma istim pomenom, v kakršnem je spravljal v obup ubogega Luko Jerana. Tudi vplivni sindikalist je po drugi strani prepričan, da bo predsednika vlade najbolj prizadel in prisilil k pokori, če mu bo obesil spogledovanje z neoliberalizmom.
Po vsem videzu so se pač globoko zažrla desetletja prepričevanja, češ, liberalizem je nekaj uvoženega, zdravemu jedru našega zdravega naroda popolnoma tujega. Pravzaprav je junak iz prve vrstice dejansko potrdil vse najhujše strahove svojih nasprotnikov. Življenje je preživel daleč od doma in se vrnil v Slovenijo samo umret, slovenski prostor je »kužil« z nenavadnimi idejami, pa še otroci so mu »utonili v tujstvu«, kot bi znal v preveliki vnemi še danes zapisati kak literarni zgodovinar.
Ampak naš liberalizem je moral vzkliti iz globokega odpora proti vseobsegajočemu domačijstvu. To je s svojim patriarhalnim kolektivizmom in z ozkostjo, povzdignjeno v vrlino, sicer brez dvoma prispevalo k preživetju slovenskega jezika in k oblikovanju slovenskega naroda, toda na neki točki je začelo Slovenca posameznika nujno utesnjevati. Če se spomnimo sugestivnih Cankarjevih opisov značilne slovenske plemenske vaške skupnosti, ki v marsičem še danes niso izgubili svoje veljavnosti, ali novejših opisov Florjana Lipuša, se nam ne more zdeti več pretirano čudno, da so liberalni prvoborci izšli ravno iz kmečkega okolja, kjer je omenjeno domačijstvo kraljevalo v vsem sijaju. V tistih slovenskih pokrajinah, kjer iz takšnih ali drugačnih razlogov ni bilo možnosti za organizirano preseganje prevladujočega plemenskega kolektivizma, so bile posledice precej daljnosežne in hude. Čeravno lahko o njihovem končnem rezultatu vsaj v najbolj znanem – koroškem – primeru upravičeno dvomimo.
Nadalje je liberalizem razumljivo trčil ob klerikalizem, ki je bil v svojem ožjem, nemara najožjem pomenu dejansko glavna opora domačijske mentalitete in skrbi za narodovo »zdravje«. Vendar antiklerikalizem ni bil edina določnica slovenskega zgodovinskega svobodomiselstva, nemara niti njegova najpomembnejša ne. Zlasti pa ni pomenil – tako kot še v marsikateri drugi katoliški deželi ne – apriornega preloma s katolištvom, ne glede na to, da so si mnogi želeli videti narisan enačaj med katoličanom nasploh in političnim katoličanom. Kadar nanese beseda na znamenito Tavčarjevo spoved v Marijanišču, se o njej še dandanes govori bolj kot o političnem triumfu kakor o najbolj naravnem opravku krščenega katoličana. In takih primerov bi se našlo še nekaj. Seveda pa so dolgotrajna obmetavanja obeh strani, kakršno je bilo tudi omenjeno, liberalnemu antiklerikalizmu vsaj pri nekaterih vse bolj risala splošnejše antikatoliške poteze.
In ko je prišlo do vstajenja strankarskega življenja, so se maloštevilni spomnili kljub odporu do domačijstva izrazitega liberalnega narodnjaštva ali njegovega prizadevanja za gospodarsko odprtost, kot njegovo najbolj dragoceno dediščino pa so mnogi celo v povsem drugačnih razmerah prepoznali njegov antiklerikalizem. Najvplivnejša stranka z liberalno nalepko je omenjeno nadvse jasno pokazala z izbiro naslova za svoje glasilo, saj je zanj segla naravnost po Tavčarjevi najbridkejši antiklerikalni satiri. Seveda ji zmage in dolgoletne hegemonije potem ni prinesla njena domnevna liberalnost (že v začetku besedila sem pokazal, kaj si »kleni Slovenec« misli o zadnji), marveč to, da se je spremenila v glavno postkomunistično politično silo v državi.
In v tem je svojevrstna tragika sodobnega slovenskega liberalizma. Potem ko so si ljudje nesporne liberalne usmeritve pridobili velikanske zasluge za sesutje bivšega režima, jih je na neki odločilni točki povsem premagal strah pred (dejansko ali namišljeno) renesanso klerikalizma in tradicionalističnega domačijstva, najhujših nasprotnikov svojih zgodovinskih predhodnikov. Od same groze so se nekritično vrgli v naročje drugemu, kljub svojemu nemara liberalnejšemu videzu nič manj posesivnemu kolektivizmu. Njihova dilema ni v srednjeevropskem prostoru nič nenavadnega. Z njo so se morali spopasti bolj ali manj vsi liberalci na komunističnem pogorišču. Nekateri, zlasti na Hrvaškem in Madžarskem, so se v strahu pred anahronističnim nacionalizmom ravno tako odločili, da so postkomunisti manjše zlo (in s tem na Madžarskem nekdaj močno liberalno stranko že pokopali); celo na Poljskem je gigantska podoba Katoliške cerkve poskrbela za nekaj skušnjav.
Zagotovo bo liberalizem na Slovenskem v svojih raznolikih pojavnih oblikah še dolgo ostal v prvi vrsti psovka in bo marsikoga še dolgo imelo, da bi v »liberalnega Slovenca« vrgel kamen. Toda to je sočasno dokaz, da je Stritarjev, Kersnikov in Tavčarjev duh deželi potreben. Kot korektiv spremenjenemu, predrugačenemu ali prebarvanemu, a še vedno zelo živemu kolektivističnemu domačijstvu. Nikakor pa mu ne bo mogel biti resna alternativa, če se bo v paničnem strahu pred klerikalizmom in nacionalizmom krepčal z duhovnim blagom iz polpreteklosti, do posameznika vsaj toliko neprijaznim.
Pogledi, september 2010