Čeri oskrbe s šolskimi knjigami
Ne vem, zakaj naši politiki mislijo, da nas morajo strašiti, če želijo kaj uresničiti, pa čeprav so to krizne reforme. Plašijo nas z grškim scenarijem, ki naj bi nam prinesel vse hudo, kar se zadnje čase dogaja Grkom, če ne bomo ... Tudi mahanje z vstopnico na nemško-francoski vlak ni bilo nič drugega kot žuganje, da se bomo v Maribor vozili z drezino, če ne bomo …
Naj bo tokrat še meni – kot navadnemu državljanu in bolj ali manj malemu založniku tudi šolskih knjig – dovoljeno omeniti grški scenarij, kakšen ekspresni ali vsaj pospešeni vlak. Ne mislim strašiti in nič političnega nimam za bregom. Nič takega, kar bi bilo razumeti, da hočem i ovce i novce, kot znajo povedati naši sosedje in kar zelo ustreza siceršnjemu vsakodnevnemu političnemu prigovarjanju in nagovarjanju ali že kar z mandatom pridobljenemu miselnemu okviru politikov. (Verjamem tudi, da je fraza vsaj toliko razumljiva, kot so razumljive angleške, ki so že našle domovinsko pravico v našem časopisju.)
Torej, ali se nam lahko tudi na področju šolskih knjig zgodi grški scenarij, ki je dandanes za splošno rabo tako aktualen?
Brez ovinkarjenja je odgovor: da.
Pravzaprav smo mu bili zelo blizu že pred dvema letoma. V ministrskih sobah so takrat preigravali možnost, da bi racionalizirali oskrbo učbeniških skladov, in kakor je bilo razumeti, naj bi bil za posamezen predmet v rabi samo en učbenik. Naklada takega učbenika bi bila seveda bistveno višja in na izvod primerno cenejša, kot če je ponudnikov več, učitelji pa izbirčni.
Tako je v Grčiji. Javne šole oskrbuje ena založba z enim učbenikom za posamezen predmet. Videti so kot tisti, ki smo jih pri nas tiskali v socializmu. Avtonomije učiteljev ni, ne pri izbiri učnih gradiv – tako ali tako izbire nimajo – ne na drugih področjih. O vsem odloča oblast. Položaj je očitno tako skrb vzbujajoč, da je Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) posebej za Grčijo pred kratkim pripravila dokument z več kot 100 stranmi nasvetov in priporočil, kako izboljšati šolstvo. Tudi o učbenikih pišejo. (Medtem pa premožnejši Grki otroke pošiljajo v zasebno šolo ali kar v tujino.)
Včasih je prav luštno b'lo
Zgledujmo se torej po Grčiji in se vrnimo v rajnke socialistične čase, ko si je 16 založb s samoupravnim sporazumom razdelilo učbenike, ki so jih do faze rokopisa pripravljali na zavodu za šolstvo. Iz teh časov je očitno navada novinarjev, da se vsak konec avgusta ali začetek septembra razpišejo o manjkajočih, dragih pa tudi slabo narejenih učbenikih. In to so bili še časi s prednostnimi dobavami papirja za tisk učbenikov in subvencioniranimi krediti za založnike šolskih knjig.
Ob osamosvojitvi se je šolski trg liberaliziral, država pa je ohranila nekakšno korekcijsko in nadzorno vlogo s sistemom potrjevanja učbenikov in delovnih zvezkov, nato pa samo učbenikov. Sprostitev učbeniškega trga so pozdravili vsi, posebej učitelji, pričakujoč raznolikost, možnost izbire in boljša učna gradiva. To se je tudi zgodilo. Šolske založbe in založbice so rasle kot gobe po dežju, kazalo je že, da se bodo morale stare boriti za preživetje. Vnema je bila tolikšna, da smo celo pretiravali z obliko, barvami in obiljem slikovnega gradiva. Toda učitelji so imeli izbiro, lahko so izbrali najboljše.
Ob uvajanju devetletke se je veliko govorilo o obsežni evalvaciji na novo nastalih šolskih knjig, a je vse ostalo zgolj pri besedah. Nihče ni ovrednotil narejenega, nihče potegnil kakega nauka. Založniki smo hiteli s pripravo novih gradiv, lovili korak s postopnim uvajanjem devetletke, in ni bilo časa, da bi se ozirali nazaj. Šole so s proračunskim denarjem kupovale velike naklade učbenikov za učbeniške sklade, ki so jih ponovno obudili leta 1995, in kdor je z novim šolskim naslovom za določen predmet izšel prvi, je bil zmagovalec. Še dandanes ima največji tržni delež, ne oziraje se na to, ali je kdo pozneje ponudil boljšo knjigo. Veljalo je, da naj bi šole obnovile sklade po treh letih, a se je to obdobje podaljšalo za dvakrat ali celo trikrat. Ker so izposojo (najem) zaračunavale (tretjino cene), so skladi kmalu postali dobičkonosni. Na tožbe nekaterih založnikov je ministrstvo za šolstvo odgovorilo tako, da je uvedlo brezplačno izposojo, večletne pravde pa obrnilo sebi v korist, tako da mu ni bilo treba zaradi kršenja avtorskega prava plačati niti ficka.
Vnuk jemlje mero
Usihanje prihodkov od prodaje učbenikov (pri posameznem naslovu tudi za 70 in več odstotkov) so založniki poskušali nadomestiti z večjo ponudbo bolj ali manj potrebnih delovnih zvezkov. In šolsko ministrstvo se je spet dobro znašlo – ukinilo je njihovo potrjevanje, računajoč, da jih učitelji ne bodo več zahtevali. (Na splošno je namreč veljalo zmotno prepričanje, da je »potrjeno šolsko gradivo« enako »obvezno šolsko gradivo«.) Toda pričakovanja šolskih oblasti se niso uresničila, bolj je zalegla zgodba o vnukih in njihovih nepopisanih delovnih zvezkih, ki jo je javnosti razkrila neka stara mama, sicer upokojena ravnateljica in menda gostja najrazličnejših televizijskih šovov.
Od takrat naprej mediji vsak konec avgusta in začetek septembra ne pišejo več samo o dragih učbenikih, marveč tudi o nepopisanih in nepotrebnih delovnih zvezkih, kot da bi bili za to, da nekateri ostanejo prazni, odgovorni založniki. Slednjim je še hujši udarec zadal šolski minister prejšnje vlade – svetom staršev je podelil mandat, da odločajo o številu oziroma najvišji ceni, ki naj bi jo starši plačali za delovne zvezke. V resnici bi to lahko bila čisto demokratična odločitev, če bi le bila sprejeta s plemenitejšim namenom in ne v duhu pogromaštva zoper »dobičkarske« založnike.
Tako se vsako leto ponavlja ena in ista zgodba ... No, letos, ko nas je stisnila kriza, so novinarji odkrili še šolske potrebščine in ugotovili, da so celo dražje od tako ali drugače izbranega kompleta delovnih zvezkov. In seveda so potem vsi v en glas ugotavljali, s kakšnimi visokimi stroški je povezan začetek šolskega leta.
Drži, še posebej za brezposelne, samohranilke in samohranilce, tiste z minimalno plačo, tiste z več otroki.
Kako torej urediti oskrbo s šolskimi knjigami v okolju, kjer večina živi v prepričanju (žal napačnem), da je osnovna šola brezplačna? Kvazisocialni populizem šolskih oblastnikov, levih in desnih, na relaciji šolski založniki–javnost–oblast je ta varljivi občutek zgolj krepil. Tako je denimo strošek od 50 do 70 evrov, kolikor je treba v povprečju odšteti za delovne zvezke enega učenca, vreden vsesplošnega zgražanja, stroški položnic za (nelegalno) fotokopiranje v šoli (ne na »bogatejših« šolah) pa so nekaj docela sprejemljivega, podobno kot položnica za elektriko ali telefon. Letni strošek za otrokov telefon, ki je najbrž višji od letnega stroška za delovne zvezke, je umeven sam po sebi (otrok vendar MORA telefonirati, pošiljati sporočilca in sličice in mimogrede posneti kak filmček ter pobrkljati po internetu), o ceni delovnih zvezkov pa bi arbitriral vsakdo, ki ima otroka ali vnuka v šoli pa še pet minut časa. Nedavno sem očeta in predsednika sveta staršev ene izmed slovenskih osnovnih šol, ki mi je napisal ogorčeno pismo zaradi cene delovnega zvezka, pozval, naj se ob priložnosti oglasi na založbi, da mu podrobneje razložim, kako postavljamo ceno, kako z razliko v ceni pri delovnem zvezku pokrivamo izgubo pri učbeniku in podobno, a sem dobil odgovor, da ga to ne zanima. Da pa bo predlagal, naj šola ne zahteva več tako dragega delovnega zvezka. Tudi prav.
Prav je, da učitelj lahko izbira med različnimi učbeniki in delovnimi zvezki, tako po vsebini (to določajo učni načrti, a je vedno nekaj manevrskega prostora za razlike) in metodi kot ceni. Tudi s kopiranjem ni nič narobe. V mnogih državah učitelji delajo brez učbenikov in delovnih zvezkov. Učna gradiva si kreirajo sami, posebej na nižji stopnji, svoje zapise kombinirajo z odlomki iz literarnih del pa s fragmenti iz učbenikov in drugih šolskih gradiv. Vsak dela tako rekoč s svojim delovnim učbenikom, začne z nekaj listi, ob koncu šolskega leta pa jih ima že za več map. To je lahko zelo kreativno, vsekakor bolj, kot več let poučevati po istem učbeniku in istih urnih učnih pripravah (slovenske založbe jih celo objavljamo na spletu, da bi kolikor je mogoče ustregli učiteljem). Drugod šolske oblasti avtorjem in založnikom za kopiranje literature in učnih gradiv plačujejo pavšale, pri nas pa se najraje izognejo že srečanju z založniki in njihovim združenjem. Kje je šele kak sporazum! Trdijo, da na naših šolah ne fotokopirajo, saj so jim vendar poslali okrožnico, češ da to ni dovoljeno. In tako iz leta v leto. »Problema« torej ni in tudi nič ne stane.
Slepi pri zdravih očeh
Ob tem bi lahko pomislili, da je osnovni razlog, da ne zmoremo urediti razumne oskrbe s šolskimi knjigami, v denarju. Dvomim. Gre bolj za pišmeuharstvo politike, ki taka, kot je, sploh ni zmožna zaznavati problemov in stisk ljudi, ima pa veliko povedati, ko gre za narodov blagor, posebej ob brnenju televizijskih kamer. Taka je bila naša šolska politika že leta pred krizo.
Zakaj tako mislim? V redno izobraževanje na osnovno- in srednješolski ravni so vključeni tudi učenci in dijaki s posebnimi potrebami, od gibalno oviranih do tistih z vedenjskimi težavami. Statistika pravi, da jih je več kot sedem odstotkov (učencev in dijakov je okoli 240 tisoč). Koliko desetin izmed njih je slabovidnih, ne vem, a izkušnja potrjuje izrečeno. V t. i. analognih časih je založba enemu od zavodov za slepo in slabovidno mladino brezplačno odstopala učbeniška gradiva (skladno z avtorskimi pogodbami), da so jih ob krepkih subvencijah tiskali v povečani obliki, v t. i. digitalnem času pa prejemamo prošnje staršev, knjižničark, razredničark, učiteljic. Nekatera pisma so skoraj moledujoča, druga samo prijazna, tretja zahtevajoča. Nekajkrat sem pri šolskih oblasteh govoril (na široko in dolgo, če je le bila priložnost), naj to vendar uredijo, večkrat slišal strinjanje s predlogi, ki sem jih dal, a že vsa digitalna leta dobivam enaka pisma.
Zadnji čas ne hodim več k pristojnim za to zadevo in zgolj resignirano, tako rekoč statistično ugotavljam, da je večina pisem, ki jih prejmemo konec šolskega leta s seznami za naslednje leto, prijazna in uglajena, mnoga izmed tistih, ki pridejo tik pred novim šolskim letom ali v njegovih prvih dnevih, pa so vsaj nevljudna, če že ne groba in ukazujoča. Do letos je še nekako šlo, saj smo sčasoma skorajda ves nabor šolskih gradiv pripravili v e-obliki, prirejeni za slabovidne, zdaj pa se zatika zaradi novih učnih načrtov in seveda novih ali prenovljenih učbenikov ter delovnih zvezkov. Večino gradiv bo treba na novo pripraviti, bodo pa še vedno brezplačna.
Je tak problem napisati okrožnico, ki bi rešila »problem«? Če ni problem napisati in šolam poslati okrožnice s prepovedjo nakupov novih učnih gradiv ali »Okrožnice na temo spoštovanja temeljnih ustavnih vrednot« tik pred 25. majem, najbrž ne bi smelo biti pretežko med skoraj tremi stotnijami zaposlenih v šolskem delu troedinega ministrstva poiskati koga, ki bi v enem tednu pridobil podatke, koliko je takih otrok v razredih. In za to epizodno rešitev res ni potreben noben zakon. Kaj v šoli pripada slabovidnemu otroku in kako to dobi, bi bilo jasno, ne da bi ljudi postavljali v položaj, da se ponižujejo in prosjačijo. Nekaj prijaznih besed z založniki bi uredilo stvari, potrebe bi lahko zbrali na enem mestu, pa še čas bi prihranili.
Vse to se dogaja pri proračunu za osnovne in srednje šole, ki letno presega milijardo evrov, od tega gre v zadnjih letih za obnavljanje učbeniških skladov okoli štiri milijone, letos pa še bistveno manj.
Slovenija, moja dežela
Avstrijci so precej bogatejši od nas, a videti je, da tudi racionalnejši. Radi se primerjamo z njimi in pozna se nam, da smo dolgo živeli pod njihovo krono. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja smo se celo primerjali, kdo bo ustvaril več na glavo prebivalca, dandanes so daleč pred nami, pa ne vem, ali zaradi pridnosti ali racionalnosti, in to ob dejstvu, da smo podobno zbirokratizirani, kar lahko pripišemo dediščini dvojne monarhije. Pas držav, ki je bil vključen v avstroogrsko monarhijo, je ohranil potrjevanje učbenikov, medtem ko so drugod po Evropi ta svojevrstni imprimatur praviloma ukinili.
No, ostanimo samo pri sosedskih relacijah. V Avstriji se predstavniki šolskih oblasti redno mesečno sestajajo s predstavniki šolskih založnikov. Sproti jih seznanjajo z novostmi v učnih načrtih, te pa začnejo veljati šele dve leti po sprejemu. To pomeni, da imajo založniki dve leti časa, da pripravijo nove ali prenovljene učbenike.
Kako pa je pri nas? Vrhunec uspeha je ustanovitev kakega skupnega delovnega telesa. A njegova vloga je podobna vlogi, ki jo imajo vse tiste strašno pomembne komisije, ki so ustanovljene zato, da nič ne rešijo. Naši šolski oblastniki nastajanje novih učnih načrtov skrivajo pred založniki, nato pa jih uveljavijo čez noč. Založniki moramo v dveh letih poskrbeti za nove ali prenovljene učbenike, če nočemo izgubiti trga in zaposlenih vreči na cesto. Na policah se novi učbeniki znajdejo ob starih, ti še vedno veljajo, čeprav so zaradi spremenjenih učnih načrtov samo napol uporabni, učitelji se znajdejo, kot vedo in znajo, zmeda je precejšnja, slaba volja pa tudi. Je potemtakem nekaj racionalnosti ali zdrave kmečke pameti (na državni ravni) razlog, da lahko Avstrijci otrokom zagotavljajo »brezplačne« učbenike in delovne zvezke? Starši jih pridejo z vavčerjem iskat v najbližjo knjigarno, kjer pravi čas izvedo, kakšen paket knjig je treba pripraviti. Še prej pa to izvedo založniki, ki lahko načrtujejo naklade šolskih knjig do izvoda natančno, plus nekaj rezerve. Prihranijo. Mi pa ugibamo ...
Nasploh pa se sosedje tako rekoč samoupravno dogovorijo, koliko največ lahko stane komplet šolskih knjig za posamezni razred. Donedavna je država pokrila 90 odstotkov njegove vrednosti, starši pa so primaknili le desetino ali malenkost več, če so se nemara na šolskem svetu odločili za nekoliko dražji komplet. In racionalnosti še ni konec; že lani so izračunali, da jih pobiranje starševske desetine stane več, kot je vrednost zbranega. Participacijo so ukinili. Šolske knjige na ravni obveznega izobraževanja so »zastonj«. Državo bodo letos stale okoli 102 milijona evrov.
Učbenike dobijo na klop brezplačno otroci v javnih šolah v Italiji, se pa njihovi učni načrti precej razlikujejo od naših (posebej na nižji stopnji združujejo več naših predmetov), tako da je učbenikov manj, zaradi visokih naklad pa so tudi bistveno cenejši. Zasebne šole uporabljajo tako izbrane »javne« učbenike kot svoja oziroma posebna učna gradiva, seveda plačljiva s šolnino.
Na Hrvaškem so trg liberalizirali podobno kot pri nas, a z omejitvijo, da učitelj lahko zamenja učbenik šele po štirih letih. Za sklade, ki so jih načrtovali po našem kopitu, se niso odločili, tako da je ves strošek za takšen ali drugačen nakup šolskih knjig na plečih starših. Socialno šibkim pomagajo občine in župnije.
Na Madžarskem se šolske oblasti ta čas pogovarjajo z dvema največjima založnikoma o ponovni monopolizaciji učbeniškega trga. Vladajočemu režimu liberalni trg očitno ne ustreza. Mogoče utegne postati madžarski model za Slovence še zanimivejši od grškega. Sčasoma utegne rešiti ideološke spore. Janezek se uči …
Bati se je torej, da bomo tudi na Slovenskem kmalu pri enem učbeniku ali celo enem šolskem založniku. Najbrž sploh ne zaradi tega, ker bi raznovrstnost toliko motila režim in učitelje (skušnjava pa utegne biti velika), ampak preprosto zato, ker je v Sloveniji šolska knjiga v zavesti oblasti in staršev lahko vredna le nekaj več kot počen groš, »zastonjskih« pa si ne znamo privoščiti. Prevečkrat bi radi in ovce in denarce.
Vozi me vlak v daljave
Kam se torej peljemo? V Grčijo? V bralni pismenosti (PISA 2009) so naši učenci dosegli popolnoma enako povprečno število točk kot grški in se uvrstili pod povprečje tako v OECD kot v Evropski uniji. Tudi »trg« že deluje, nekateri podjetneži za učence od 4. do 9. razreda organizirajo tečaje, kjer jih bodo »naučili kako (brez vejice) samozavestno predstaviti naučeno snov in kako izboljšati pomnjenje. … Nina se je na zadnji delavnici naučila veliko 'fint' kako (spet brez vejice) pisati teste in izboljšati ocene. Vtise je strnila v miselnem vzorcu: vtisni vzorec.«
Videti je, da so nam vzorci že načeli razum, čeprav statistike kažejo, da osnovno šolo neverjetno veliko učencev zaključi z odliko. Koliko je vzorčnih?
Naj se vrnem k ovcam, denarju in učbenikom. Dobri učbeniki ne morejo biti poceni. Izberemo ali denar ali ovce. Še pastir ve, da se slej ko prej mora odločiti. Znano pa je (osnovnošolska matematika), da bi bili učbeniki mnogo cenejši, če bi lahko stroške njihove priprave razporedili na več let. A politiki štejejo leta po mandatih, minus eno leto uvajanja in eno leto priprav na nov mandat. Šolski oblastniki zdaj vneto gradijo iluzijo o vsemogočnosti e-učbenikov, ki naj bi bili, kot je zastavljeno, prosto dostopni. Mogoče celo sami verjamejo, da je to »zastonj«.
Saj res, še vlakovna kompozicija: mnogokje po svetu sem videl, da ljudje na vlakih berejo. Pri nas te navade skorajda ni. Le šolarji vozači se zjutraj večkrat pripravljajo na teste.
_
Branimir Nešović je direktor založbe Modrijan.
Pogledi, št. 17, 12 september 2012