Prešernove nagrade 2011
07. 02. 2011
»Glavni Prešernovi nagradi je upravni odbor Prešernovega sklada z Jaroslavom Skrušnyjem na čelu letos podelil pesniku Miroslavu Košuti in skladatelju Antonu Nanutu. Šest nagrad Prešernovega sklada pa gre letos v roke pisatelju Emilu Filipčiču, tolkalcu in skladatelju Zlatku Kavčiču, igralki Janji Majzelj, oblikovalcu Juretu Miklavcu, ilustratorki Lili Prap in opernemu pevcu Branku Robinšaku. .«

Komentarji
Iz leta v leto se stvari ponavljajo. Še kar dolgočasno, predvidljivo, starikavo. Nekatere nagrade prepozno, nekatere prehitro, nekatere pa ... pač dočakajo svoje prejemnike slejkoprej.Glede na število nagrad za umetniške dosežke pa tudi "umetniške dosežke", ki jih podeljujemo v tej državi, je tako ali tako misija nemogoče, da še tako nepomemben ustvarjalec ne bi prejel niti ene ... Kakorkoli. Nagradam se sicer ne spodobi gledati v zobe, pa vseeno sem denimo lani zelo težko razumela, zakaj je Andrej Rozman Roza prejel le nagrado sklada in ne Prešernove nagrade za življenjsko delo. Namreč: kako je lahko nekdo pri petinpetdesetih letih, kot jih je imel Roza lani, dobitnik nagrade z isto težo, kot jo je leto pred njim (da ostanemo na polju literature, čeprav je seveda Roza še kaj drugega, kot pisatelj) devetindvajsetletni Goran Vojnović za svoj prvenec Čefurji raus! Pa nimam nič proti Vojnovićevemu romanu, ampak Rozin opus je pa v tem prostoru nekaj tako izvirnega, drugačnega, posebnega, da to le ne gre meriti z istim vatlom kot mladostni pisateljski debi. Če so Rozo že tako dolgo ignorirali, bi pač zadevo lahko dostojno popravili s pravo nagrado ob pravem času. Zelo zelo redki so imeli ta privilegij, da so jo prejeli takrat, ko je bil čas za to. Recimo Drago jančar, pa Dušan Jovanović ...
Meni so se te nagrade vedno zdele malo mimo. To je pa res še čisti real-socializem: v prvi vrsti grejo naši, v drugi vrsti grejo k maši, v tretji vrsti pionirčki, mahajo s papirčki ... tako nekako. Celo leto se udriha po politiki, kako da nima nobenega pravega posluha za kulturo in ustvarjalce (to sicer do neke mere tudi drži), potem pa gledamo prostovoljno prisostvovanje tej ponižujoči maši. In tisti pompozni prihod predsednika države, ki ga morajo čakati v Cankarju pred podelitvijo! Meni se zdi, da bi morali, če se že to gremo, vsi čakati na nagrajence, ne pa na politike, ki potem v prvi vrsti raztegujejo noge in se vidno dolgočasijo! Pa vse skupaj še za en spodoben clio iz Novega mesta ni!
Tale je pa z dela.si pa ni brez soli: »In kdaj bodo Prešernovo nagrado dobili tisti, ki si jo zares zaslužijo? Avseniki. Oni so največ naredili na področju glasbe za prepoznavnost Slovenije v svetu!« Dodajam: ali pa Perpetuum Jazzile Avsenik. Dve muhi na en mah!
Tudi slokultura ni ravno imuna na leakanje zaupnih informacij. Za enega od nagrajencev sem že pred novim letom v gostilniški debati izvedel, da bo dobil nagrado. In to v eni najbolj občutljivih panog, kjer je konkurence kot listja in trave ... Nisem vedel, če naj govoricam verjamem al ne, ampak beseda je danes postala pečeno meso. Lahko bi bolj pazili, to je vse ...
zakaj pa ne bi dali prešernove nagrade žižku ali pandurju? onadva sta tudi izjemno veliko prispevala k promociji slovenske kulture v inozemstvu!
Upam, da Avseniki nikdar ne dobijo Prešernove nagrade! Saj narodnozabavni glasbeniki imajo dovolj svojih nagrad, ne potrebujejo še te. Perpetuum Jazzile pa bi si jo že bolj zaslužil.