Mnenja - Komentar

Pred nedavnim so se v madridskem Pradu odločili, da bo eden najslavnejših muzejev na svetu odprt sedem dni na teden. K delavniku so primaknili še tradicionalno zaprti ponedeljek. Vrata odprejo ob desetih dopoldne in jih zaprejo ob osmih zvečer, razen ob nedeljah in praznikih, ko to storijo uro prej. Prado se je tako pridružil nekaterim drugim evropskim muzejem, ki prav tako ne poznajo dneva počitka, med njimi denimo Narodna galerija in Tate Modern v Londonu ali Rijksmuseum v Amsterdamu. In kje tiči razlog, da muzej, ki ga je v preteklem letu obiskalo skoraj tri (rekordne) milijone obiskovalcev, širi svoj delovni čas?

»Kriza je prizadela muzeje, ne da bi bili sami v krizi,« odgovarja direktor Prada Miguel Zugaza, ki se je s to potezo odzval na manjši znesek javnih sredstev, namenjenih muzeju. Namesto polovice celoletnega proračuna, kolikor je muzej doslej prejemal od države, bo ta delež le še tridesetodstoten. Povečanje delovnih dni je pač eden od ukrepov, kako premostiti javnodenarni izpad, je prepričan Zugaza.
Ko je junija lani rebalans državnega proračuna grozil, da bo ministrstvu za kulturo pripadlo za 38 milijon evrov manj sredstev, je bilo temu napovedanemu krčenju pripisanih precej katastrofalnih posledic: manevrskega prostora naj bi preprosto zmanjkalo, slovenska identiteta naj bi bila uničena, narasla naj bi »nasprotja, medsebojni očitki in spopadi med javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami in samostojnimi umetniki«, doživeli naj bi »eksplozijo socialne bombe« ter »kulturni zastoj s trajnimi posledicami«. Zainteresirana javnost, kulturni menedžment in vodstvo ministrstva za kulturo so bili skratka soglasni, da gre za krčenje, ki ga slovenska kultura enostavno ne bo prenesla. Konec je bo.
Jeseni sprejet rebalans proračuna je kljub protestom seveda zajel tudi kulturo, a ta je vseeno prejela enako višino sredstev kot leta 2009 in 2010. To ni zanemarljivo, če vemo, da so se leta 2009 sredstva za kulturo povišala za enajst odstotkov glede na leto prej. Kultura tako le ni preminila.
A kulturna javnost je spet na nogah.
»Glasoval bi za prvega, si nisem zapomnil, kako mu je ime, a zdaj, ko bodo ukinili kulturo, je prav, da podpremo take ljudi.« – Poslušalec Vala 202 ne bi mogel bolje demonstrirati nekega temeljnega nesporazuma, ki je nastal ob sprejetju novega zakona o vladi, z njim pa napovedi o združitvi ministrstva za kulturo z ministrstvi za izobraževanje, znanost in šport. Ne le, da sploh ni vedel, o kom glasuje, ko je glasoval za Ime tedna, saj za muzikologa in dirigenta dr. Mirka Cudermana, ki je v tednu pred tem prejel nagrado za življenjsko delo, še ni slišal. Poslušalec je za razlog svojega glasovanja za njemu neznano osebnost navedel nič manj kot »napovedano ukinitev kulture«. Hočem reči, da kadar se pri nas sploh razvname glasnejša in medijsko odmevnejša debata o kulturi, to vsekakor niso odzivi, denimo na izid novega romana slovenskega pisatelja, ampak so prej v povezavi s kakšnim škandalom ali pa z denarjem, velikokrat gre sploh za eno in isto stvar. Predvsem pa se v vsakem primeru rado zelo pretirava in patetizira. Moralični prst ogorčeno zažuga in zgroženo zapreti, za Kulturo gre vendar!
Pa gre res?
Seveda drži, da je napovedana institucionalna sprememba, če tu pustimo ob strani velik simbolni pomen samostojnega kulturnega ministrstva za identiteto samostojne slovenske države, še kar nesmiselna, če je njen edini smisel domnevna, a nikjer konkretneje pojasnjena racionalizacija kulturniškega uradništva in administracije. Prav tako drži, da visoko število »slovenskih intelektualcev in umetnikov«, kot je podpisnike peticije proti ukinitvi ministrstva za kulturo v svojem podpornem pismu imenoval predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer, pa tudi pretekli teden ustanovljen Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je v protest ukinjanja ministrstva »kot simbolnega in vsebinskega prostora, ki predstavlja slovensko kulturo«, združil kar štirinajst stanovskih društev, za vladajočo politiko nikakor ni ali vsaj ne bi smela biti nezanemarljiva skupina »protestnikov«. Ki bi jo bilo mogoče, denimo, stresti z ramena kot prhljaj, če se izrazim z davno izjavo enega današnjih poslancev, ki se prav tako zavzema za ohranitev ministrstva. S trditvijo, da bi združevanje ministrstva za kulturo z resorji izobraževanja, znanosti in športa sami kulturi prineslo več slabega kot dobrega, imajo najbrž vsi vpleteni tudi prav. A morda ne nujno zaradi vseh načelnih in abstraktnih razlogov, ki jih navajajo, kajti kulture zaradi institucionalnega združevanja gotovo ne bo nič manj.
Seveda pa v tem »ne bo nič manj« nihče ne vidi problema ali vsaj dela problema. Za blasfemičnega bi bil v hipu razglašen vsak, ki bi kaj takega naglas mislil. A potihem si to misli veliko kulturnikov in umetnikov, pa tudi potrošnikov kulture. Dejstvo, mimo katerega pač ni mogoče iti, je prav spoznanje, da v zgodovini slovenske kulture še nikoli nismo ustvarili toliko kulture in zanjo namenili toliko javnih, pa tudi zasebnih sredstev, kot jih namenjamo danes. In spet, še nikoli nismo z refleksijo zajeli tako majhnega dela tega kulturnega dogajanja, sodobne umetniške produkcije, pa tudi klasike, kot jo zajamemo danes. In še nikoli nismo tako malo razpravljali o njihovi večji ali manjši relevantnosti. V dveh desetletjih se je sto cvetočih cvetov s širokega temelja umetniške in kulturne piramide povzpelo na njen vrh – vsi (smo) enaki, vsi (smo) enakovredni, vsi (smo) enako upravičeni do zavetja države.
In tu smo morda že bliže pravemu problemu, ki so ga, po prespani noči, zelo jasno artikulirali tudi nekateri akterji protiukinitvenega vala: namreč, od vseh družbenih »podsistemov« le še kultura ni doživela temeljite vsebinske in organizacijske prenove oziroma modernizacije »kulturno-političnega modela«. Vsi plašni poskusi doslej so bili hitro odbiti, pa naj je šlo za institucionalno decentralizacijo kulture, fleksibilnejšo zaposlitveno politiko, poskuse javno-zasebnih institucionalnih oblik, določitev deležev, ki jih mora kultura na trgu zaslužiti sama, postavljanje vsaj okvirnih meril, ki bi vrednotila uspešnost delovanja posameznih institucij ali relevantnost posameznih projektov itn. In prav zato ministrstvo za kulturo danes prej kot ministrstvo za kulturo deluje kot ministrstvo za kulturnike, oziroma, kot je ministrstvo resignirano poimenoval eden njegovih bivših ministrov – socialna ustanova.
A reči, da kulturni sektor potrebuje prenovo, je enako kot ne reči ničesar. Je enako prazno in patetično, kot 38 odvzetih milijonov kriviti za »uničenje slovenske identitete« ali v združitvi kulturnega ministrstva videti »konec slovenske kulture«. Kajti kaj naj bi modernizacija kulturnega sektorja pomenila konkretno, ni le zelo kompleksno vprašanje, ampak predvsem vprašanje, na katero doslej ni jasno in konkretno odgovoril še noben minister, nobena vlada pa tudi nobena kulturniška asociacija, koordinacija ali kakšno drugo stanovsko združenje. Tudi zato je treba tako rekoč plebiscitaren protest proti ukinitvi ministrstva za kulturo kot samostojnega ministrstva vseeno jemati z nekaj skepse. Kakršnakoli racionalizacija, modernizacija, prestrukturiranje … z eno besedo prenova sistemsko podprte kulture se bo morala namreč najprej spopasti z ležernostjo in »nič-se-ne-da-narediti« mentaliteto kulturniškega uradniškega aparata. Za začetek. Potem pa jo čakajo mentalni okopi utečenih, velikokrat okostenelih in zaspanih ter na sodobni čas nepripravljenih ali vsaj premalo odzivnih kulturnih institucij, pomanjkanje občutka za odgovornost dela kulturnega menedžmenta, ožje in širše, predvsem pa vplivne interesne skupine, doseženi privilegiji, tudi nekatere tako rekoč »olastninjene« institucije javnega pomena, prozaično kruhoborstvo … pa seveda zelo nehvaležno vprašanje, kaj je javni interes v kulturi in kaj ni, kaj je kreativna in odmevna kultura in kaj ni, koliko institucijam bi dejansko moral pripadati status nacionalnega pomena in katerim morda niti ne ..., skratka, katere so prioritete kulturne politike ter katere niso. Šele konkretnost teh vprašanj in konkretnost odgovorov nanje so prava vsebina prihodnje kulturne politike. A za takšne premike, ki zahtevajo tudi zakonske spremembe, bi bil potreben širok konsenz tako politike kot zainteresirane javnosti. Smo ga zmožni doseči?
In če se na koncu vrnem na (konkreten) začetek. Odločitev direktorja Prada, da bo poskušal muzej izpad javnih sredstev premostiti tudi z dodatnim dnevom odprtja, ni stvar kulturne politike, ampak odzivnosti, profesionalnosti, sposobnosti in odgovornosti vodstva muzeja. Je učinkovito soočanje s trenutnimi gospodarskimi razmerami, ki utegnejo trajati dlje od trenutnosti. Pa tudi razumevanje, da morajo javne institucije primarno služiti javnosti in ne biti same sebi namen ali biti celo v službi karier svojih vodilnih ljudi. Kako je s tem pri nas? Poleg tega, da je večina večjih galerij in muzejev čez dan odprta uro do dve manj, kot so odprte primerljive institucije v tujini, na ponedeljkovem dopustu vztraja prepričljiva večina. V Ljubljani med njimi Moderna in Narodna galerija, Etnografski muzej, Mestni muzej Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije itn. Pravzaprav sta le dve izjemi: Prirodoslovni muzej in Narodni muzej Slovenije, ki domujeta pod isto streho, sta kljub zakonskim določilom, da morata javnosti odpreti vrata šest dni v tednu, odprta dan dlje. Saj konec koncev nikjer ne piše, da to ne smeta biti.
Kot tudi nikjer ne piše, da, denimo, delovnega časa ne bi smele podaljšati javne knjižnice (kot ga je zaradi potreb uporabnikov pred kratkim skoraj brez medijskega odziva podaljšala Centralna tehnična knjižnica, ki je med tednom odprta od osme ure zjutraj do polnoči!), da gledališča ne bi smela producirati kaj manj predstav, pa jih zato skrbneje pripraviti in bolje tržiti, da založbe ne bi smele izdajati kaj manj knjig, pa jih zato bolje honorirati in bolje promovirati, da …

Pogledi, št. 3, 7. februar 2012