Sanje Doriana Graya

– Dorica je najlepša v razredu, pravi.
Dorica je svetlolasa in dolgolasa deklica. Moja osemletna nečakinja je rjavolasa in kratkolasa. Zre v fotografijo, a pazljivo posluša, kaj bom rekla. Razmišljam o tem, kaj naj ji odgovorim. Vem, da mi s podvprašanji tipa A je Dorica pametna? Je prijazna? tako ali tako ne bo uspelo vsiliti želenega sporočila. Tudi odgovor – Ne, zame si ti najlepša – ne bi pomagal. V razredu vlada vsesplošni konsenz, da je Dorica najlepša, zato ne obstaja način, s katerim bi jo lahko prepričala v nasprotno. Virus negotovosti se je že prikradel vanjo.
– Prav imaš, Dorica ima lepa ušesa, odgovorim, čeprav se na fotografiji ušes sploh ne vidi.
Lukizem (lookism) velja za enega najbolj razširjenih in najmočnejših predsodkov, ki temelji na fizičnem izgledu neke osebe. Obstajajo poskusi, seveda neuspešni, da bi se lukizem postavilo vzporedno z rasizmom, klasizmom (classism), seksizmom, heteroseksizmom in starostno diskriminacijo (ageism). Esteticizem, fizikalizem, appearance discrimination (diskriminacija na podlagi zunanjega videza) – vse to so sinonimi za isto diskriminacijsko prakso: debele ljudi, nizke moške, previsoke ženske, ostarele ljudi, »grde ljudi« je treba izriniti iz življenja in jih poriniti v kot.
Ko sem bila njenih let, so se tudi meni druge deklice zdele lepše. Lidija je imela rdečkaste lase in goste trepalnice, Zlatica svetlo, prosojno polt, skozi katero so se videle modrikaste žilice, Jasminka polne ustnice in okroglaste zobke, ki so se svetili kot »svileni« bomboni. In že takrat, v osnovni šoli, smo vse sprejele splošni nauk, da je najlepša deklica hkrati tudi najboljša deklica. Sčasoma bo rutina vsakdanjega življenja bolečo temo fizičnega izgleda izrinila z liste prioritet. Sanje o žabi, ki se spremeni v princesko, in na tisoče before-after fotografij, ki smo jih vpijale kot žejne spužve, bodo začele opravljati paralelno vlogo in nas podzavestno potiskati proti zamegljeni prihodnosti, v kateri bo mizerno before ostalo za nami, želeno after pa bo trajalo za vedno.
A medtem so majhne številke postale še manjše, suhe ženske še bolj suhe, estetska kirurgija še bolj popularna in denarno dostopnejša, oblačila za debele pa redkejša in dražja. Če berlinski zid ne bi bil porušen, bi bila draga italijanska modna oblikovalka Marina Rinaldi prisiljena zapreti trgovine. Njena oblačila danes grabijo starejše evropske »vzhodnjakinje«, katerih možje (ali one same) so v tem času obogateli. Rinaldi ima svoje butike po vsej Vzhodni Evropi, celo v Podgorici, kjer kupujejo Rusinje, ki se tam zbirajo poleti, ter tu in tam kakšna bogata in fizično obilnejša Črnogorka. Debelost je razredni označevalec. Samo revni ljudje so debeli. Debelost je grda, ker je tudi revščina grda. Medtem ko se revni krmijo, so bogati elegantno lačni. Statistika pravi, da bi se vsak drugi Američan z veseljem ločil od svoje debele žene. Nikjer ni milosti za debele. Bloomingdales v New Yorku je pred kratkim združil oddelek oblačil za plus-ženske z oddelkom oblačil za dojenčke in s tem namignil, da so debele ženske lahko samo nosečnice ali kvečjemu tiste nesrečnice, ki se jim ni uspelo takoj po porodu skočiti v konfekcijsko številko Victorie Beckham. Saks Fifth Avenue, newyorška trgovska hiša, bo kmalu zaprla svoj Salon Z, mesto tolažbe za debele, premožne ženske. Sporočilo je jasno: debelost je (poleg kajenja) nedopustljivo družbeno zlo. Na newyorških ulicah je mogoče opaziti strašljivo kombinacijo: če že kdo kadi, so to debele punce.
Odkar se lepota ne skriva več v očeh opazovalca in odkar standard določa tržišče, je svet, bodimo iskreni, postal dolgočasen. Vse manj je različnih obrazov, zanimivih »nosov« in »kolkov«, mnoge tovarniške napake so izginile. Ni več moških, ki smrdijo po cigaretah, česnu in potu, ni več dlakavih prsi, pivskih trebuhov in podočnjakov od rakije. Zadostuje že bežen pogled na galerijo izpostavljenih Rusov, teh, ki danes pretresajo Rusijo in svet. Bivši »kagebejevec« Aleksander Lebedev, današnji ruski oligarh, novi lastnik angleških The Evening Standarda in The Independenta, ljubljenec britanske televizije, je postaven moški z inteligentnimi očali s tankim okvirjem na nosu. Bolj kot na bivšega policaja spominja na intelektualca. Čeprav je v neki televizijski oddaji meni nič tebi nič krvoločno nokavtiral svojega sogovornika, čeprav je izjavil, da naj vsi, ki nimajo milijona, zgorijo v peklu, Lebedev vzbuja spoštovanje ruskega in mednarodnega občinstva. Aleksander Mamut, nekdanji Jelcinov svetovalec, lastnik LiveJournala in po novem tudi knjigarniške verige Waterstones, izgleda kot inteligenten ruski post-perestrojka literat. Vladimir Doronin (fant Naomi Campbell), Roman Abramovič in celo Mihail Gorbačov, ostareli izumitelj perestrojke, ki je danes model potovalnih torb Louis Vuitton – vsi ti so moški, ki so se preoblikovali. Nihče več ne izgleda tako, kakor bi pričakovali, da bo izgledal. Uresničile so se sanje Doriana Graya. Mihail Hodorkovski, ruski oligarh, ki naj bi po krivem sedel v zaporu, človek lepega obraza, z očali s tankimi okvirji na nosu, je postal navdih in ikona dobrotljivega kapitalizma, zato je znana ruska pisateljica Ljudmila Ulickaja v knjigi objavila korespondenco s kapitalističnim mučenikom in novim svetnikom, estonski skladatelj pa je napisal simfonijo, ki jo je posvetil novemu oligarhu. Hrvaški taksist, bivši gastarbajter, ki se je vrnil na Hrvaško in, glej ga zlomka, zaslužil milijone kar čez noč, si nasilno prilastil javni prostor, ubil tri ljudi (enega z avtomobilom, dva z jahto) in je še vedno na prostosti – tudi on je vitek, zagorel in nosi inteligentna očala na nosu. Ampak vseeno, rodoljubno-homoerotična ljubezen do obsojenca haaškega sodišča za vojne zločine, bivšega legionarja in hrvaškega generala Anteja Gotovine, kot tudi umetniška proizvodnja, posvečena njegovi podobi in delu, je zaenkrat brez prave konkurence. Ante Gotovina je Hrvat in privlačen moški, kar je že samo po sebi dokaz brezgrešnosti.
Dandanes so vsi lepi. Uspešne igralke tenisa so tudi lepe igralke tenisa, a lepe igralke tenisa so tudi uspešne igralke tenisa; uspešni izvajalci klasične glasbe so lepi; lepi so violinisti in violinistke, čelisti in čelistke; operne sopranistke konkurirajo fotomodelom; lepe so skakalke v višino; nogometaši so seks simboli; celo metalke krogle so radikalno izboljšale svoj izgled. Kajti za uspeh je odločilen estetski kapital. Beauty pays (Lepota se splača), nedvoumno sporoča naslov knjige Daniela Hamermesha. Enako trdi tudi Catherine Hakim, avtorica prodajne uspešnice Honey Money, The Power of Erotic Capital (Sladki novci, moč erotičnega kapitala). Raziskave potrjujejo: lepi ljudje služijo več od grdih. Lepe ženske lažje najdejo bogate partnerje. Statistika pravi, da bi se z denarjem, ki gre za kozmetiko, rešile težave vseh lačnih na svetu. Ostaja le vprašanje, kdo bi se zaradi plemenitega razloga odrekel kremi za obraz? Nihče. Niti jaz se ji ne bi.
Lakota še obstaja, zato pa strah ne obstaja več. Odkar so standardi fizične lepote postali jasni in splošno sprejeti, je lahko vsak, če le hoče, lep. To masovno »bjutifikacijo« bi lahko spodkopal zgolj faktor dolgčasa. Morda je prav to razlog, zaradi katerega se ženske v zadnjem času toliko posvečajo svojim zadnjicam. V New Yorku na primer ženske najraje nosijo pajkice. V elastičnih, na telo prilepljenih pajkicah (ki spominjajo na potapljaška oblačila) lepa zadnjica pritegne veliko več pozornosti od lepega obraza. Malo pred Centralnim parkom sem zagledala eno takšno in se pridružila skupinici ljudi, ki so obstali in s pogledi, polnimi spoštovanja, sledili zadnjici. S kraljevskim korakom je lastnica zadnjice zakorakala v Centralni park. Bila je sobota, mlada ženska je svoj očarljivi erotični kapital peljala na sprehod.
_
Dubravka Ugrešić je pisateljica in publicistka, rojena na Hrvaškem, ki danes živi v Amsterdamu.

Prevod Staša Pavlović

Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK - Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik.

Pogledi, št. 1, 11. januar 2012